»Večkrat slišim, da me ne razumejo. Sama sem dolgo mislila, da nisem razumljena, ker da sem čudna, vsaj čudaška. Pa so vendar govorili samo o narečju. No, ne narečju, neki podzvrsti. Naši trbovščini. Za mostiščarje in njim podobne močvirnike je to kar zasavščina. Opa, Miki! Ne gre to tako lahko.
Zasavski kraji so samo trije. Pazi: samo trije in niti eden več kot trije (beri: ob Savi navzdol si sledijo Zagorje, Trbovlje, Hrastnik). Kljub malemu številu pa imajo namreč krasno narečno bogastvo, ki pa se od prvega do tretjega kraja vseeno malce razlikuje. Matkur.a, folk, njahite ns ž enkr’t u ist’ kuaš metat!
Tako kot govorimo mladi (po srcu) danes, ni nič v primerjavi z našimi predniki. Do še pred nekaj desetletji so namreč rudarji tod okoli govorili tisto pristno knapovščino. Robato, surovo. Se ti po njej kar malo stoži.
A ne bi bila škoda vse to pozabiti? In to samo zato, ker večina tega ne razume. Zelo rada imam slovenski jezik. Tistega knjižnega, pa splošno pogovornega tudi. Ampak takoj podpišem, da je treba ohranit jezikovne posebnosti. Ob ustrezni uporabi so (tudi) naše lahko prava specialiteta. Prav ornk žonftne.
Tudi kletvice ne pomenijo zgolj preklinjanja. Matkurba, lega. Bolj so knapovska kultura, skoraj folklora. No, Trboveljčanom zahodni sosedje so malček bolj fini, pa so to predrugačili v matkurjo. Pa naj si drugače razloži, kdor zmore.«
To med drugim piše Barbara Hanžič Visinski o pripravah na Zimski jamatlon na www.jamatlon.si.
ZT
