Danes nam zasavski pesnik in slikar Vlado Garantini v branje ponuja novo pesem z naslovom Poti in stranpoti. V spremnem besedilu je zapisal: »Spoštovani Savus, tokrat pošiljam eno novo pesem o naših poteh skozi življenje. Omejil sem se na najbolj značilne, ki jih premeri večina, sicer pa je to število neznansko veliko in raznovrstno. O potovanju ali bivanju, so pisali pesmi mnogi tuji, pa tudi slovenski pesniki. Ena takih, celo uglasbenih, je Kovičeva »Križem svet gredo stopinje, križem svet gredo poti, ena od njih je moja, nanjo pada, pada sneg …« Pa srečno, Savus.«
Poti in stranpoti
Nagec ubog prijokaš
na prvo življenjsko pot,
od tu naprej, v različne smeri,
drži nešteto poti in stranpoti.
Vihravega zanaša najprej v levo,
počne kolobocije, revolucije,
še sam ne ve,
da dela svojim najbližjim sive lase;
ta pot, kot kriva stranpot,
se pozneje preprosto izbriše, zanika,
a v narodu vseeno ostane
kot grda, smrdljiva črna pika.
Najbolj varna, zložna, uhojena
je sredinska pot,
po njej, za varen obstoj biti,
stopajo navadni smrtniki,
veliki modreci, pa tudi oprezne riti.
Največ življenjskih poti prehodimo sami,
marsikoga pa dostikrat ljubezen premami,
da potem nadaljujejo v dvoje
na skupni življenjski poti,
na njej raste obilo trnja,
cvetejo rajske rože,
spremlja jo smeh srečnih
in jok nesrečnih otrok.
Ja, res so čudna ta božja pota,
po njej se hodi dolgo, dolgo, predolgo,
prenekateri pa jo prehitro končajo.
O vsem odločaš malo ti,
največ pa apokaliptični jezdeci.
Vsaka pot ali stranpot se pa
enkrat nepreklicno konča.
Ko se naveličaš vsega
in so te vsi do grla siti,
postaviš svojo rit v kot,
Matildo poprosiš, naj te milostno,
brez bolečin, popelje
na zadnjo življenjsko pot.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus
