sobota, 20 julija, 2024

Iz te kategorije

Postavili prvi informacijski tabli rudarske pohodne in učne poti

Vse od ustanovitve Rudarskega muzejskega in etnološkega društva Srečno Zagorje v letu 2013 so člani gojili idejo, da bi pomnike 250-letnega rudarjenja v zagorskih jamah povezali v Rudarsko pohodno in učno pot. In to jim je s sodelovanjem Krajevne skupnosti Rudnik Toplice in Krajevne skupnosti Kisovec – Loke  lansko leto tudi uspelo. Po 10,4 km dolgi pohodni poti z 21 točkami in z začetkom v Evroparku ter zaključkom pri Rudarskem muzeju Zagorje so se prvič v organizirani pohodniški skupini sprehodili 3. septembra lani.
Potem so z veliko lastnega truda in ob pomoči ter tudi finančni podpori Občine Zagorje ob Savi prišli do prvega cilja, do postavitve prvih dveh informacijskih tabel za jamo Podstrana in jamo Kotredež – Aleksandrov rov na Rudarski pohodni in učni poti. »Še več,« pravijo člani društva, »uspelo nam je tudi obogatiti in popestriti betonski zadelke na obeh rovih Podstrana s fotografijama iz časov, ko so prav tukaj še ropotali jamski vozički.«

Slovesno odkritje obeležij je bilo 5. avgusta. Zbrane sta nagovorila zagorski župan Matjaž Švagan in starešina rudarske čete Franci Brinovec. V kratkem kulturnem programu je sodeloval Rudarski pevski zbor Loški glas, tokrat pod taktirko Riharda Majcna. Slovesnost je povezovala članica društva Marija Topole. Skoraj pozabljene podatke in fotografije, ki jih vključujejo informacijske table in fotografije na zadelkah bo moč občudovati ves čas, podrobnosti pa tudi nadgrajevati. Do slednjih je moč dostopati s pametnimi telefoni preko QR kode.

Čeprav se je v 13 letih od zaprtja zadnje jame v občini Zagorje mesto že pošteno spremenilo, postavljena obeležja pričajo o tem, kako je imelo rudarstvo v kraju 250 let poglavitno vlogo. »Med drugim,« še dodajajo člani društva, »je pozdrav »srečno« slišati na vsakem koraku. Tako je prav in naj ostane. Tudi za to so zaslužni danes sicer že upokojeni rudarji in rudarski inženirji, ki z veseljem na papir zlijejo svoje spomine.«

Eden takih zapisov je tudi izsek iz zapisa Marijana Manfreda z naslovom Podstrana, ki ga objavljamo spodaj:

“Vsakič, ko se sedaj kot upokojenec sprehajam proti Toplicam in se zazrem v dva zazidana vhoda nekdanje jame Podstrana, ki žalostno bolščita kot dve zamrli očesi v dolino, se spomnim svojih deških in zgodnjih mladeniških let in naše otroške navezanosti na nekdanje rudarsko vrvenje rudarjev in številnih jamskih vlakov, ki so pridrdrali, naloženi s premogom iz te jame.

Otroci smo radi radovedno postopali po manjšem prevoznem prostoru pred tema jamama, si ogledovali različne naprave, ki so jih rudarji odvažali v jamo, ali pa jih pripeljali iz nje ter se tam prevažali s kakšnim praznim lesenim jamskim vozičkom (krnačem) ali pa z vozičkom za jamski les (cicko).

Kljub temu, da nam je tamkajšnji jamski nadzornik večkrat zapovedoval, da se mi otročaji iz bližjih rudarsko- delavskih naselij (Kolonija, Šuta, Lebring, Podura, Za ponom in Pod skalo)  ne smemo tam potikati in igrati, smo se običajno takoj po nadzornikovem odhodu, premamljeni od privlačnosti takšnih  prevozov, takoj zopet lotili naših prevoznih iger, saj takrat po osvoboditvi, oziroma po drugi svetovni vojni  otroci nismo imeli nobenih igrač.

Toda, takrat smo bili glede na sedanje izobilje igrač zelo iznajdljivi, če ne kar zelo inovativni, saj nam je vse prišlo prav za igro pa tudi marsikaj smo si znali sami izdelati (šah, človek ne jezi se, žoge in punčke ter druge like iz cunj, preproste drsalke, sani, modelčke ladij, letal, ipd.). Pa tudi plezati smo znali dobro po drevju, si na njem izdelovati ute, broditi po od premoga umazanem potoku Mediji in na njem zbijati za kratke vožnje tudi manjše splave. Moram reči, da smo  bili, kljub skromnim razmeram največkrat veseli in poskočni.”

MMR 

Isti avtor