V petek, 26. novembra, so se na trboveljskem pokopališču poslovili od Ivana Bergerja, Trboveljčana, ki je dolga leta na različnih področjih pisal trboveljsko in zasavsko zgodovino.
“Rudarstvo je težak in nevaren poklic, vezan na brezpogojno disciplino in marljivost, a vsaj zame je tudi tako čudovit, da ne bi nikoli hotel biti v kakšni drugi službi. Žal pa bodo moji potomci v propadajočih Trbovljah zaradi zapiranja rudnika in pomanjkanja drugih dejavnosti svoje življenjske ambicije bržkone morali uresničevati drugod,” je dejal za Dnevnik leta 2008 Ivan Berger. S to mislijo je opisal svoje življenje, prepleteno z rudarstvom in kritičnim razmišljanjem o življenju v Zasavju.
Ivan Berger se je rodil v znamenito trboveljsko družino Berger očetu Ivanu, naprednemu trgovcu in mami Milici (rojena Šuln). Osnovno šolo je obiskoval na Vodah, po trboveljski gimnaziji pa je študiral in diplomiral na Fakulteti za rudarstvo v Ljubljani. Po končanem študiju se je zaposlil pri Rudniku Trbovlje. Kmalu je postal obratovodja, potem pa je dolga leta vodil Zasavske premogovnike, ob upokojitvi je bil direktor Rudnikov rjavega premoga Slovenije. Bil je cenjen rudarski strokovnjak, v času njegovega vodenja so predvsem v zasavskih rudnikih delali dobro. Podjetje, rudnike in rudarje je vodil kleno in umno. Za rudarski poklic je navdušil tudi oba sinova, Aleša in Urbana, prav tako uspešna rudarska inženirja.
Kot direktor enega največjih podjetij v regiji je bil tudi izjemno pomemben člen zasavskega napredka v tistih časih. Podpiral je številne dejavnosti, od občinskih naložb do športnih, kulturnih in drugih področij življenja in dela v Zasavju. Pri delu je bil pravi vodja, brez dlake na jeziku. Človek, ki je znal in zmogel voditi polovico Zasavja. Tisto polovico, ki se je nahajala pod zemljo.
V mladosti se je Ivan Berger uspešno ukvarjal s številnimi športi (namizni tenis, košarka, veliki in mali rokomet), bil je eden najboljših smučarjev svojega časa. Tudi kasneje je rad rekreiral. Še posebej pa ga je navdušilo lovstvo, bil je eden najbolj dejavnih članov Lovske družine Trbovlje.
Bil je kritičen sopotnik življenja v Zasavju. Že v aktivnih letih je znal povedati kaj in kako, takšen je ostal tudi kot upokojeni rudarski inženir. Z vnukinjo Nejo sta leta 2019 posnela srednjemetražni dokumentarni film Adijo knapušna, Trbovljam pa srečno! V njem sta predstavila pomen rudarstva za trboveljsko dolino, vzpon industrije, težavno obdobje po slovenski osamosvojitvi in žarke upanja za prihodnost doline.
Zanimivo je bilo tudi njegovo odprto pismo nadzornemu svetu RTH in Občini Trbovlje januarja 2020. V njem je analiziral stanje v občini in dodal nekaj dobrih zamisli. Med drugim je bil tudi pobudnik postavitve velikega kipa v spomin na rudarske rodove v dolini. Rudar – Prometej na Špicbergu stoji tudi v njegov spomin.
MP
Foto: MP
