Normalno raven glukoze v krvi zelo natančno uravnava hormon inzulin. Proizvaja ga trebušna slinavka in ga sprošča v kri, ko nivo glukoze v krvi naraste. Glukozo naše telo nujno potrebuje kot vir energije za vsako celico. Presežek glukozeskladišči v jetrih in mišicah. Jetra so sposobnasama proizvajati glukozo.
Značilnosti bolezni
Za sladkorno bolezen tipa I je značilen hiter propad celic trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin. Posledica je popolno pomanjkanje učinkov inzulina, ki se kažejo v hudi žeji, hudi lakoti, izgubi telesne mase, povečanem uriniranju, zlasti nočnem. Rešitev je nadomeščanje inzulina. Inzulin je beljakovina, zato je edina možna pot vnosa v telo skozi podkožje v kri z injiciranjem (bodisi s peresniki bodisi neprekinjeno z inzulinskimi črpalkami).
Pri sladkorni bolezni tipa II pa se pred postopnim propadanjem celic trebušne slinavke pojavi zmanjšana občutljivost naših celic in tkiv na inzulin. Vzrok je lahko tudi trebušna debelost, povečan trebušni obseg. Vzrokza t. i. rezistenco na inzulin je torej iskati tudi v neaktivnem načinu življenja. Pomembnidejavniki tveganja, da zbolimo za to boleznijo, so telesna neaktivnost, povečana telesna teža, nezdrava prehrana. Omeniti je potrebno tudi dedni dejavnik, ki je pri sladkorni bolezni tipa II močnejši kot pri sladkorni bolezni tipa I.
Zasavska regija je po statističnih podatkih o številu obolelih za SB II v Sloveniji v samem vrhu.
Nefarmakološko zdravljenje
Temelj zdravljenja sladkorne bolezni je nefarmakološko zdravljenje z redno telesno aktivnostjo, zdravim načinom prehranjevanja, zmanjšanjem telesne mase in odpovedjo razvadam, kot sta kajenje in pretirana uporaba alkohola. Nefarmakološko zdravljenje dopolnjuje zdravljenje z zdravili. Zdravila v obliki tablet, ki jih zaužijemo, delujejo v našem telesu na različne načine.Zdravnik v skladu s smernicami zdravljenja in individualnim pristopom za vsakega bolnika izbere eno ali več zdravil. Cilj zdravljenja je doseči normalne koncentracije glukoze v krvi na tešče pod 7 mmol/L. Še boljši pokazatelj urejenosti glukoze v krvi pa je vrednost glikiranega hemoglobina v krvi, ki pokaže stanje urejenosti glukoze skozi daljše časovno obdobje. Ob napredovani sladkorni bolezni, ko s kombinacijo dveh ali treh zdravil v visokih odmerkih ne dosegamo več ciljnih vrednosti glukoze v krvi, je potrebno uvesti zdravljenje z inzulinom. To je v danem trenutku za sladkornega bolnika najboljša možnost obvladovanja sladkorja v krvi.
Dolgoročni zapleti bolezni
Zvišane koncentracije glukoze v krvi (nad 7 mmol/L na tešče ali nad 11 mol/L in več po obroku) skozi daljše obdobje povzročajo okvare malih, velikih žil in živcev v celem telesu. Najbolj se bojimo teh poznih, dolgoročnih zapletov sladkorne bolezni. Kažejo se v okvari vida, okvari delovanja ledvic, poškodbi živcev …Sladkorna bolezen je neodvisen dejavnik tveganja za srčno žilne bolezni, ki lahko vodijo do zapletov, kot so možganska kap, srčni infarkt … Vsi ti zapleti se lahko končajo tragično, lahko vodijo v invalidnost ter močno vplivajo na kvaliteto življenjaposameznika in njegove družine.
Če želimo preprečiti zaplete, moramo poleg krvnega sladkorja uravnati tudi povišan krvni tlak, holesterol in trigliceride v krvi. Za sladkorne bolnike so ciljne vrednoti krvnega tlaka in slabega holesterola (LDL), ki jih želimo doseči zaradi visoke srčno žilne ogroženosti zelo stroge. To pogosto dosežemo šele s kombinacijo dveh ali treh zdravil proti zvišanemu krvnemu tlaku. Zdravila, ki jih uporabljamo za znižanje maščob v krvi izkazujejo tudi druge ugodne učinke na naše srce in ožilje. Delujejo protivnetno, antitrombotično, ugodno vplivajo na stene žil in zmanjšujejo viskoznost krvi.
Kdaj je potrebno zdravljenje?
Ali je potrebno zdravljenje pri vrednosti glukoze v krvi na tešče 7,0 mmol/L in več, če nimamo nobenih težav? Da!Okrog 20 odstotkov novoodkritih sladkornih bolnikov ima že prisotne zaplete. Ogromno bolnikov je še neodkritih. Nezdravljen povišan sladkor v krvi običajno ne kaže nobenih znakov in težav, spreminja pa naše krvne žile in živce. Tudi vrednosti glukoze v krvi na tešče med 6,1 in 6,9 mmol/L kažejo na neko obliko »prediabetesa«, t. j. stanje z velikim tveganjem za razvoj sladkorne bolezni. Z nefarmakološkimi ukrepi, sspremembo življenjskega sloga lahko pojav boleznipomaknemo v prihodnost ali jo celo preprečimo.
Petra Albert, mag. farm.
