Brata Wright sta bila prodajalca koles iz Ohia. Nista študirala, nista imela nobene tehnične izobrazbe. Nista imela veliko denarja in nista poznala nikogar, ki bi jima lahko finančno ali strokovno pomagal pri njunem prizadevanju, da poletita prva.
Sočasno so se s tem problemom ukvarjale ekipe inženirjev z najboljših univerz. Eno je podpiralo ameriško vojno ministrstvo. Druga je imela približno sedemdesetkrat več sredstev. Kako sta brata Wright lahko postala pionirja in glavna izumitelja?
Začelo se je z igračo
Njun oče je poznal vlogo igrač. Domov je prinesel helikopter – majhno vrtečo palico z dvema propelerjema in zvitimi gumijastimi trakovi. Morda preveč preprosta igrača, da bi lahko spremenila otrokovo življenje. Pa ga je.
Dala jima je idejo, zasadila seme, ki je kasneje, precej kasneje, vzklilo v strast in veselje do raziskovanja, kako poleteti z motornim letalom.
Pred mnogimi leti je Simon Bolivar dejal, da se otrok lahko od palice nauči prav toliko kot od učitelja. Igrače so več kot samo za igranje. Igrače so svetovi, ki jih odkrivamo. So stvari, za katere je treba biti odgovoren. Stvari, ki jih je treba razstaviti in sestaviti nazaj. So projekti, v katere se lahko otroci sami vključijo.
Prave igrače prebudijo domišljijo
Naši otroci imajo ogromno igrač – z nekaterimi se igrajo, z drugimi se ne. Veliko jih obleži na dnu predala in zanje običajno rečemo: »Prerasel jih je!« ali »Ta igrača je brezvezna!«
Kaj pa vi? S katerimi igračami smo se radi igrali? S tistimi, ki so prebudile domišljijo. Pa naj je šlo za figurico brez roke ali opraskan star avtomobilček. S tistimi, ki so se dotaknile doživljanja realnosti in notranjega sveta.
Igrača vsakemu otroku v njegovem domišljijskem svetu zbudi nekaj drugega. Hladna logika in umetne teze so pri tem brez smisla.
Se jim kdaj pridružite?
Starši, se kdaj pridružite svojim otrokom pri igri? Poskusite, odprite svoje srce, poiščite otroka v sebi in se igrajte, kot bi bili otrok. Pozabite na vse obveznosti, na telefon, na čas in obstajajte samo v igri s svojim otrokom.
Prav to današnji otroci potrebujejo še bolj kot nekoč. Čas z igračo, da z otrokom razvijata odnos. In čas, da odrasli oživi in preklopi na domišljijo. Saj se še spomnite tiste reklame:
»Kam pa pridemo brez domišljija?«
Za otroke 21. stoletja je igra z igračami preredka. Računalniki in pametni telefoni jih vzgajajo namesto nas. S svojo vsebino in virtualno realnostjo jih srkajo vase.
Zato je vaša vloga pri igri z »dobrimi starimi igračami« še posebej pomembna. Pa ni potrebno veliko, samo kdaj pa kdaj se je potrebno odklopiti od vsakodnevne rutine odraslih, se spustiti na tla in prepustiti igri.
(Povzeto po Ryanu Holidayu)
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coachinga za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
