V okviru praznovanj občinskega praznika so tudi Literarni prijatelji DUT, pod pokroviteljstvom Občine Trbovlje, pripravili literarni večer posvečen našemu mestu. Vezni tekst je pripravila neumorna članica Marina Benetek, ki je v ta namen napisala še nekaj pesmi.
Bogdan Barovič je citiral Ludvika Mrzela, ki je o Trbovljah zapisal, da se jih ne pozabi nikoli. Na večeru so opisali razvoj mesta, ki je bil pred premogovništvom kmetijsko področje. Premogovništvo je začelo spreminjati pokrajino, priselili so se iz številnih krajev fantje, ki so našli delo v rudniku. Tu so si ustvarili družine, ki so živele v rudarskih kolonijah. Trbovlje slovijo po odkritih, veselih, uspešnih, delovnih in gostoljubnih ljudeh, ki imajo našo raztegnjeno dolino radi. O njej so napisane pesmi, zgodbe, ki so jih med drugimi napisali Milan Sladič, Breda Perme, Ljubo Odlazek, Marina Benetek.
Trbovlje se skrivajo med Kumom, Mrzlico in Sveto Planino. Pripovedke pojasnjujejo, kako so hribi dobili imena. Kum zaradi odmeva, ko je pastir po nemško, »Komm, komm,« klical svojo drago, Mrzlica po deklici Manci, ker jo je vedno zeblo in Sveta planina, ker so povedali, da je svetla planina. Na koncu Trbovelj teče Sava, ki je bila nekdaj pomembna pot, vse dotlej, ko je bila leta 1849 zgrajena železnica.
Včasih je bila slika našega mesta črna dolina. V njem so se prepletali znoj, žalostne in lepe zgodbe, a danes je to kraj z veliko zelenja, cvetja in sonca, ni več težke industrije, ki bi slabo vplivala na okolje. Na Glažuto je le še medel spomin, ostale so stare rudarske kolonije, rudnik bodo kmalu povsem zaprli. Spomnili so se trboveljskih posebnežev Drobeževega in Petričevega Toneta, Fajdige in njegovih pesmi, pa tudi “lumparij” otrok v Kurji in Žabji vasi.
Zgodbe, pesmi in glasba Vlada Poredoša so ustvarili zanimiv večer. Marina Benetek je na melodijo Jugoslavijo (Od Vardara pa do Triglava) napisala pesem o trboveljski dolini, ki so jo zapeli člani Literarnih prijateljev ob spremljavi kitare Vlada Poredoša:
»Od postaje pa do britofa,
je dolina, kjer smo mi doma.
To so kraji črnega zlata,
vsi prav radi jo imamo
in Lafargu je ne damo,
te dolinice, te dolinice.
Skoraj vsi smo se rodili tu,
zdaj smo jezni, ker gre vse po zlu.
Nič več ni kot včasih je bilo.
Kljub temu smo tukaj srečni,
spomini naši bodo večni
na dolinico, na dolinico.
Tu smo včasih se zabavali,
v šolo radi smo hodili vsi,
dobre plače smo prislužili.
Zdaj vsak dan je manj denarja,
vsak s politiko se ukvarja
v tej dolinici, v tej dolinici.
Maks Starc, ki ga je njegova Marinka pripeljala za desetletje v Trbovlje, nato pa se je preselil v Novo mesto, je tudi tokrat poudaril, da so Trbovlje njegov drugi dom in da jih ne bo nikoli pozabil, saj so se mu trajno zapisale v spomin.
Vse kar je bilo povedanega in prebranega je bila dobra podlaga pogovorov na druženju po formalnem delu večera, kjer so obiskovalce razvajali s prigrizki in pijačo. Manjkali niso niti mandeljčki.
Besedilo in foto: Irena Vozelj
