Napisom vseh stavk pred drugo svetovno vojno so dodali tri: prve stavke v socialistični Jugoslaviji nasploh leta 1958 in ene zadnjih v bivši državi leta 1990 ter stavke, ki se je končala pred dvema letoma. Prav na današnji dan leta 2014 so rudarji popoldan prišli iz rudnika in končali štiridnevno stavko, zadnjo rudarsko stavko v zasavskih rudarskih revirjih.
»Nedopustno je v 21. stoletju na tak način v rudniku zahtevati pošteno plačilo za opravljeno delo,« je v nagovoru rudarjem in občinstvu dejala takratna predsednica vlade in sedanja poslanka Alenka Bratušek. Povedala je, da je takrat, ko se je podala v jamo k rudarjem, morala premagati strah pred rudnikom (»Enkrat sem si dejala, da nikoli v življenju ne bom šla v rudnik.«) in rudarji. Po nekaj minutah med njimi jo je strah minil, je še dejala. Predsednik ZSSS Dušan Semolič je obudil spomin na dni stavke, predsednik društva Perkmandeljc Henrik Bajda pa je povedal, da so v spominsko ploščo vklesali še stavke iz leta 1958 in 1990, ki doslej niso smele biti vklesane. Trboveljska županja Jasna Gabrič je poudarila, da bodo v občini storili vse, da rudarska tradicija, ki je vklesana v zavest ljudi v tej dolini, ne bo pozabljena. Slikar Jože Ovnik je v čustvenem nagovoru spregovoril o evropskem DNK-ju Trboveljčanov, saj so zaradi rudnika že v 19. stoletju in kasneje prihajali živet ljudje iz celotne Evrope v Trbovlje. Spregovoril pa je tudi o osebni zgodbi in povezanosti dveh rudarskih dolin: trboveljske in velenjske.

Ploščo so svečano odkrili člani stavkovnega odbora stavke leta 2014: Anton Lisec, Stanislav Rožanc, Rasim Ahmetović, Tomo Mejač, Stane Juršič in Bojan Zupanc. S pesmimi in skladbami z močnim rudarskim in domoljubnim pridihom so slovesnost, ki jo je vodil Bogdan Barovič, polepšali člani Rudarske godbe Hrastnik in Moškega pevskega zbora Zarja Trbovlje. Pekmandeljc pa je poskrbel za hudomušne nasmeške, ko je Bratuškovi podaril kos »kuolma«.

Marko Planinc