Sicer Trboveljčanka Nevenka Bezlaj Sladič z možem Lojzetom Sladičem že 42 let živi v Ljubljani. Zdravje ji ni bilo vedno naklonjeno, vedno pa je bila vedoželjna, ustvarjalna in delavna. Pri svojih trinajstih se je vpisala v glasbeno šolo in se učila igrati klavir pri profesorici Čibejevi. Pri devetnajstih letih je imela samostojen klavirski koncert v Delavskem domu Trbovlje. Končala je upravno administrativno šolo. Do leta 1992 je delala v Ljubljanski banki, ko je bilo njeno delovno mesto naenkrat ukinjeno in je ostala doma. Takrat se ji je zdelo, kot da so jo postavili v kot, kjer se je počutila osamljeno. Zbrala je moč in ob razmišljanju o svojem položaju napisala največ pesmi. Uspelo ji je, da se je invalidsko upokojila, naredila vozniški izpit in od takrat se počuti samostojno, neodvisno od drugih. Zdaj je že 25 let upokojena. Nikoli ne miruje. Ukvarja se s pisanjem pesmi, pletenjem, slikanjem, zadnje čase kar preveč časa preživi ob računalniku. Še vedno se počuti Trboveljčanko. Vse čeri v življenju je hrabro prebrodila. Vesela je, da je ostala mali upornik, ki želi iz sebe nekaj narediti, da sta si bila ob boleznih z možem drug drugemu v oporo. Njena štiridesetletna hči ima dvojčka, ki govorita špansko in kitajsko, zato se bo učila španščine. Ukvarja se z bioenergijo. Nekaj let je bila predsednica društva invalidov, v katerega je bilo vključenih 350 članov. Delo je od nje zahtevalo znanje knjigovodstva, računovodstva, poznavanje zakonodaje, organizirala je izlete, piknike. Ko je dobila pri društvenem delu okus grenkobe, se je poslovila. Rada pomaga ljudem. Zaveda se, da je zdravje veliko bogastvo, zato pravi, da ga je treba vzdrževati in čuvati. Zelo je občutljiva in takšne so tudi njene pesmi. Pravi, da če najde štiri primerne besede, lahko napiše pesem.

Na večeru so člani literarnih prijateljev prebrali nekaj njenih pesmi. Božični večer, Uspavanka, Mati, Vse bi dala, Dva srca, Ti, Ti si moj, Ljubica moja, Mali zobek, Morski val, Jesenska utopija. Pesmi so posledica njenega čutenja, razmišljanja, včasih tudi jeze, da morajo ljudje trpeti, ker se nihče ne zanima zanje in včasih bi jim že z malenkostnimi posegi lahko bistveno polepšali vsakdan in ga naredili prijaznejšega.

Lea Hlebec je tokratni večer zastavila tako, da so na njem sodelovali tudi obiskovalci. Ti so postali pevski zbor, ki je za glasbene utrinke zapel nekaj pesmi, med njimi V dolini tihi, Snoč´ pa dav´, …

Obiskovalci so se gostji zahvalili za lep večer s spontanim aplavzom in ji iskreno čestitali z željo, da še kdaj pride.

Tekst in foto: Irena Vozelj