Zdravko Ačkun in Milan Kučan sta bila v mladih letih dobra prijatelja. Kasneje sta se njuni življenjski poti razšli – Ačkuna je zaneslo v šport, Kučana pa v politiko – in med seboj sta izgubila stik. Kljub temu, da je od njunega zadnjega srečanja minilo že več deset let, sta se vseeno dogovorila, da se bosta ponovno sestala. Danes dopoldan sta se v prestolnici dobila na kavi.
Ačkun je imel sicer od zadnjega snidenja večkrat priložnost, da bi pristopil do Kučana in obudil staro prijateljstvo, pa do tega nikoli ni prišlo. »Bilo mi je nerodno,« priznava Ačkun, »mislil sem si, da me mogoče ne bo spoznal.« Tudi Kučan je imel svojega starega prijatelja večkrat v mislih, predvsem tedaj, ko je pripovedoval zgodbe iz svojega otroštva. Med temi zgodbami je bila tudi pripoved o tem, kako je na taboru v Avstriji Kučan skoraj izgubil oko – po Ačijevi krivdi.
Danes sta ugotovila, da se njuna spomina na ta pripetljaj nekoliko razlikujeta. Ačkun je v svojem avtobiografskem delu Trboveljski rokometaš Zdravko Ačkun zapisal, da je med igro indijancev na taborjenju v Avstriji Kučanu med oči poslal puščico. Kučan se dogodka spominja drugače in trdi, da ga je Ači v oko zadel z vejo. Sledil je obisk celovške bolnišnice, kjer so oko tedaj še bodočega predsednika oskrbeli in posledic ne čuti. »Znano je, da se žrtev in atentator pogosto dogodkov spominjata malo drugače,« se je glede neujemanja njunih zgodb pošalil Kučan. Kakorkoli že, oba se strinjata, da je šlo za nesrečo in nasmešek na Kučanovem obrazu ob obujanju tega spomina je dal vedeti, da svojemu nesojenemu atentatorju ni zameril.
Kučan je v dar prejel podpisano Ačkunovo knjigo. »Gospodu Milanu v spomin,« je Ači zapisal na prvo stran. In tudi sam je dejal, da mu ponovno snidenje s starim prijateljem pomeni ogromno. »Ponosen sem, da sem ga po toliko časa spet videl,« je povedal ob zaključku srečanja.
Martina Drobne
