Dočakali smo prve »uradne« jesenske dneve. V teh dneh se marsikdo odpravi po najrazličnejše gozdne dobrote. Zasavskih pet smo povprašali, ali tudi oni radi nabirajo gobe in kostanj in, ali je res, da pravi gobar nikoli ne izda svojih »lovišč«. Pa še, ali poznajo koga, ki bi imel z nabiranjem gob slabo izkušnjo.
Franci Brinovec, član IO in starešina rudarske čete RMED Srečno Zagorje
Nedolgo nazaj se je začela jesen. Jesen je za marsikoga najlepši letni čas, saj se narava v tem času obarva z res lepimi pisanimi barvami. Ker temperature niso preveč visoke, je to idealen čas za sprehode v naravo. Prvo obilno deževje pa nemalokrat zvabi ljudi v gozdove, da si naberejo, kar jim prinaša jesenski čas – gobe. Sam nisem ljubitelj nabiranja gob, ker gob ne poznam prav dobro, jih pa zato rad jem. Nabiranje gob zato raje prepustim drugim. Se pa kakšen vikend prav rad pridružim družini pri nabiranju kostanja. Ker imamo najraje pečenega, ga nekaj takoj damo na ogenj, drugega pa uporabimo za kakšno sladico ali pa samo skuhamo. Da bi kdo imel res slabo izkušnjo z nabiranjem gob, ne vem. Kolikor srečujem ljudi po gozdovih, so videti dobro opremljeni, njihove košare pa polne lepih gob, za katere lahko le upam, da so prave. Slišal sem že za primere zastrupitve z gobami, zato sem mnenja, da naj gobe nabira le tisti, ki jih res pozna, saj z neodgovornim nabiranjem gob ne škodujemo le sebi, ampak tudi naravi.
Nasta Doberlet Bučalič, profesorica sociologije in filozofije na GESŠ Trbovlje
Zelo rada se sprehajam po gozdu s psom in pogosto se nama pridruži tudi njegov prijatelj. Ker je naš pes sibirski haski, kar pridno nabiram kilometre po gozdu in srečujem različne gozdne živali. Gob ne poznam, razen jurčkov, marel in štorovk. Nisem posebno talentirana za iskanje gob, zato le slučajno “naletim” nanjo in še to zelo redko. Vedno pa občudujem lepoto mušnice, njeno živo rdečo barvo in bele pikice. Kostanj občasno naberem, a v zmernih količinah. Spoštujem naravo in obsojam njeno ropanje in skrunitev.
Jesen kot letni čas mi je všeč le v začetku zaradi barvitosti gozda ob lepem vremenu. Novembrsko otožnost z meglo premagujem z mislijo na prve snežinke.
Nina Kmetič, predsednica KS Krnice – Šavna Peč, Hrastnik
Jesen je zame prečudoviti letni čas. Čas, ko nas narava res preseneti z vsemi njenimi toplimi barvami in tudi raznimi dobrotami. V mislih imam sladek citat avtorice S. Allen, ki pravi, da se jeseni zdi, kot da je svet prekrit z narastkom rjavega sladkorja in cimeta.
Ja, tudi sama se s svojo družinico rada odpravim v naravo. Uživamo v toplih sončnih žarkih in luštnih, sproščenih sprehodih. Mi ponavadi nabiramo tako kostanj kot gobe. Tako, malo za lušte. Kakšno gobico za gobovo juh’co v naslednjem dnevu ali za večerjo skupaj z jajčko. Moram pa priznati, da sama najdem v gozdu vse drugo prej kot gobo. Ponavadi je tako, da se sicer odpravimo v gozd z namenom, da poiščemo kakšno gobico, vendar na koncu gobe išče in najde le moj fant, medtem ko s sinčkom nabirava raznobarvne listke, storže, lišaje, itd. Pa saj ni važno, mi uživamo, četudi na koncu prinesemo domov le eno vejico oziroma palčko.
Kristina Renko, ravnateljica OŠ Ivana Skvarče, Zagorje
Gozd se je odel v jesenske barve in ob sončnem dnevu se je prijetno sprehajati in prepuščati naravi ter mislim. Ko sta bila otroka še majhna, smo se večkrat odpravili po kostanj in gobe. Doma smo kostanj spekli in to je bilo doživetje predvsem za najmlajša družinska člana. V zadnjih letih je bilo časa za tovrstne užitke manj, kostanj in gobe pa še vedno jemo, ker jih nabirajo in prijazno podarijo drugi. Ne sprašujem kaj dosti, gobe z veseljem vzamem in pripravim. Na gozd danes gledam bolj z vidika sprostitve, čudovitih jesenskih odtenkov in sončnih žarkov, ki grejejo. Razmišljam o pljučih planeta in o varovanju narave, okolja ter o ozaveščanju mladih ljudi, s katerimi se vsakodnevno srečujem.
Roman Turnšek, predsednik DPMŽ Trbovlje in novinar
Nisem navdušen nad gobarjenjem. Rad imam kostanj, gobe malce manj, razen izjemoma se vsak dan podam na vsaj en dolg sprehod s psi in največkrat ali vsaj pogosto na še enega, malce krajšega. Zanimivo pa sem se na sprehodih, čeprav poti ubiramo po gozdu in travnikih, že pred časom nekako, še sam ne vem kako, odvadil nabiranja kostanja in gob. Spomladi in takrat, ko je čas zanje, kar pogosto naberem kakšne rastline za sokove, sirupe ali čaje, to pa je pravzaprav tudi vse. Res pa je, da z veseljem pojem kostanj in gobe, če mi jih kdo prinese.
Da bi se spomnil na hitro iz glave koga, ki bi imel slabo izkušnjo z nabiranjem gob, se ne. Tudi odvisno, kaj je mišljeno s slabo izkušnjo. Kaznovanje zaradi prevelike količine, izguba v gozdu, zastrupitev … ? Bi se pa kar strinjal s tem, da pravi gobar ne izda svojih lokacij. In tudi razumljivo je. Zadnja leta, za razliko od prej, se na nabiranje podaja vse več ljudi, tudi zaradi splošne slabe situacije, draginje, … Nabiralcev ni le opazno več, ampak je tudi težava glede nabiranja samega. Ljudje zelo pogosto dobesedno gomazijo in pustošijo po gozdovih, nepravilno nabirajo gobe in podobno.
Navdušen dolgoletni gobar je bil moj oče, tudi mama se rada poda na nabiranje, sam pa sem se nabiralcem pridružil le nekajkrat, pa še to pred leti. Kot rečeno, raje jem. In ja, res je, drži, da ga čez »komod« ni! Tudi pri gobah in kostanju …