Kot novinarja Zasavskega vestnika me je nekega dne poklical urednik Stane Šuštar in mi naročil, naj se naslednji dan zglasim na trboveljski Komunali pri Jožetu Podlogarju, znanem trboveljskem gradbenem strokovnjaku. Jože me je prijateljsko sprejel, saj sta bila z mojim bratom Jožitom dobra prijatelja. Ker je šlo za gradivo, ki naj bi bilo objavljeno v našem časopisu, mi je zadevo pojasnil bolj poljudno. Šlo je za realizacijo njegove zamisli, da bi dobilo mesto Trbovlje dovolj dobre pitne vode s področja Savinjske doline, konkretno iz Krvavice in to tako, da bi iz Knezdola v smeri Javorja proti Vrhem skopali poševni, okrog 2800 metrov dolgi predor, skozi katerega bi s prečrpavanjem iz zajetja pritekla savinjska voda. Ob tem mi je omenil tudi, da bi po njegovi zamisli ta predor skopali nekoliko širše, da bi služil tudi v turistične namene. V mislih je imel predvsem prevoz smučarjev na smučišča pod Javorjem. Povedal je, da je kompleten načrt za ta predor kot diplomsko nalogo izdelal znani odlični trboveljski smučar Gvido Rozman na Fakulteti za rudarstvo in metalurgijo.
Moj članek v časopisu je vzbudil splošno pozornost. Ob tem so se Trboveljčani spomnili na takratni predlog povojnega župana Giuliattija, da bi skopali predor iz Trbovelj v Savinjsko dolino. Tedaj so se županu posmehovali, saj v Trbovljah ni bilo veliko avtomobilov. Po tem članku je bilo kar precej govoričenja po naši ozki dolini, a tovariši, ki so tedaj odločali o takšnih stvareh, so bili, kot kaže, proti. V mislim so že imeli pripravljeno svojo varianto – vodo iz Šklendrovca. Možnost pridobivanja vode iz Savinjske doline je bila tiho pokopana, moj intervjuvanec Jože Podlogar pa se je preselil v Rudis.
Variante Šklendrovec ne poznam v podrobnostih, lahko pa povem, da sem sam videl že skopane jarke za cevi ob Savi. Vse je kazalo na to, da se bo kvalitetna gorska voda iz Šklendrovca stekala tudi v trboveljsko vodovodno omrežje. V bližina odcepa ceste za Šklendrovec se je za potrebe vodovodne napeljave jarek dvignil, da bi se tako presekal ovinek. Toda čeprav se je gora tresla, se ni rodila niti miš. Ob razgovorih za vstop njihove firme v našo Poslovno skupnost Rudis mi je nek zagorski veljak povedal, da so se tedaj v Zagorju on in še nekateri kompetentni možje odločili, da vode Trboveljčanom ne dajo. Tako je bilo vse dotedanje delo in vsi finančni izdatki zaman. Firma, ki jo je vodil omenjeni tovariš iz Zagorja, nikoli ni postala članica PS Rudis. Trbovlje so tako po zagorsko, ker pač ni bilo nobene pogodbe, grdo opeharili in ostali smo na suhem.
Polega ostalih udeleženih v prizadevanju za iskanjem novih virov pitne vode je dobil tudi trboveljski sanitarni inšpektor nalogo, da poskusi najti v trboveljski občini vsaj začasno rešitev za pitno vodo. Na dveh krajih v Knezdolu in enem za Savo je zbral vzorce, ki so jih v Ljubljani ocenili kot primerne, a na žalost je bilo v Knezdolu vode očitno premalo. Glede vode za Savo so bile indikacije, da je tam vode izredno veliko, vendar naj bi bila zelo globoko pod nivojem ceste in to nedaleč od že znanega zajetja Mitovškov slap. Tu je nastopil preobrat, ki je ogromno pomenil za tedanji razvoj trboveljske doline, pomeni pa tudi še danes veliko za oskrbo s kvalitetno pitno vodo. Na podlagi čvrste informacije, da je ob Savi v določeni globini precej verjetno v velikih količinah odlična pitna voda, dostopna v vseh letnih časih, so se v precej na tiho sestali trije kleni Trboveljčani ter se dogovorili za zanje tvegano akcijo.
Do vode je bilo seveda treba priti, kar pa je bilo mogoče uresničiti samo z vrtanjem. Za takšno globinsko vrtanje je bil usposobljen član PS Rudis, Geološki zavod iz Ljubljane. GZL se je izkazal z zelo ugodno ponudbo. Veliko zaslug za to je imel njegov generali direktor Peter Grašek, ki je bil pred tem dolgoletni sodelavec Rudisa. Geološki zavod je torej pod ugodnimi finančnimi pogoji pričel z vrtanjem za potrebe trboveljskega rudnika, a ne, kot bi si mislili, za vodo, ampak uradno za premog. Da, uradno so z vrtinami iskali premog, kajti rudnik je imel denar na razpolago samo za iskanje novih, za izkoriščanje primernih nahajališč premoga in takrat so iskali premog pač ob Savi. Vrli Graškovi vrtalci pa so v primerni globini namesto premoga na »veliko žalost« Rudnika navrtali izredno bogat vodni vrelec zelo kvalitetne pitne vode, ki, to je že preverjeno, nikoli ne presahne, saj se napaja iz velike globine pod reko Savo oziroma Kumom.
Vsi trije akterji tajne operacije so ves čas vedeli, da bodo vrtalci skoraj gotovo naleteli na vodo in ne na premog. Seveda so morali biti vodilni na Rudniku, predvsem pa direktor, navzven silno presenečeni, ko so izvedeli, da niso našli novih nahajališč premoga, pač pa zelo zaželeno novo kvalitetno vodno zajetje. In ti trije trboveljski odličniki so zavestno tvegali svojo družbeno in politično kariero, so bili, od najmlajšega do najstarejšega: Ivan – Ivče Berger, dolgoletni uspešni generalni direktor Rudnika, dve leti starejši Franc – Aci Perme, ki je bil tedaj župan trboveljske občine in Joži Plevčak, vodja trboveljske oziroma zasavske sanitarne službe. Tem trem gospodom se morajo Trboveljčani zahvaliti, da nikdar, tudi ob najhujši suši, ne zmanjka dobre pitne vode. Malo nad cesto od Trbovelj proti Zagorju na levi strani je še danes vidna črpalna postaja, ki je opomnik in hkrati spomenik njihovi korajži.
Andrej Plevčak
