torek, 23 aprila, 2024

Iz te kategorije

Pismo Jurija Kolenca

Trbovlje, 17. december 2018

Lipa zelenela je tam, v dišečem gaju …

Junija 1991 je skupina zanesenjakov v parku pred lovskim gradičem ob verzih narodne pesmi Lipa zelenela je sadila lipo osamosvojitve. Kdo bi takrat pomislil, da lipo čaka usoda, o kateri poje pesem.

In prav tega dne smo pripadniki diverzantske enote TO dobivali vpoklice za mobilizacijo. Ko je teh nekaj zanesenjakov sadilo lipo, poslušalo Zdravljico, pelo o lipi, smo pripadniki diverzantske enote prejemali avtomatske puške, prvič polnili nabojnike z ostrim strelivom in šolska minsko eksplozivna sredstva zamenjali s pravimi. Verjamem, da so se takrat marsikomu zatresli prsti, ko je v nabojnik prvič vstavljal naboje …

Do zob oboroženi smo odšli v negotovost. Varovali smo infrastrukturo, blokirali ceste, pripravljali lokacije za miniranje v primeru prodora enot JLA, zaplenili orožje v Bukovžlaku. Ni nam bilo lahko. V Bukovžlak smo glavo dobesedno nesli na pladnju.

Zgodili so se Brioni in z njimi Brionska deklaracija. V 5. točki Aneksa št. I je bilo določeno, da se deaktivirajo enote TO in vrnejo na izhodiščne točke. Diverzantska enota ni bila razpuščena. Poslani smo bili v ilegalo. Tako, za vsak slučaj. Nastanjeni smo bili v OŠ Ivana Cankarja. Preko dneva smo bili v globoki ilegali, ponoči pa smo se skrivoma razgibali na pobočjih Klečke. Na nas so prežali opazovalci Evropske unije in ovaduhi JLA.

To so bili tako ali drugače vroči dnevi. Mlado drevo je težko prenašalo vročino in sušo. Posajeno je bilo v povsem nepravem letnem času. V prvih dneh ga je občasno hodil zalivat pokojni gospod Tine Lenarčič. Iz dnevnega skrivališča smo ga večkrat opazovali. To je bil povod, da smo začeli ponoči lipo zalivati pripadniki diverzantske enote. Zalivanje je trajalo kar ves julij in še nekaj dni v avgustu. Ves ta čas smo bili v pripravljenosti in v globoki ilegali.

Uspeli smo! Lipa je ozelenela! Simbol slovenstva je odgnal zelene liste, lipove liste!

Po 45 dneh smo odšli na izhodiščne točke, to je domov, domov k družinam.

Sreda, 12. december 2018, okrog 14. ure. Stal sem v prometni zapori in čakal zeleno luč. Slišim rezek glas »motorke«. Bil bi to povsem običajen glas, če se ne bi pred mojimi očmi zamajale veje lipe ob lovskem gradiču, veje t. i. osamosvojitvene lipe. Človeku, ne vedoč, kaj pravzaprav podira, se niso zatresli prsti, kot so se nam pred 27 leti. Z mirno roko je zarezal v mehko lipovino.

Lipa je padla! Padla je naša lipa, lipa spomina na osamosvojitev, simbol slovenstva.

… in tega dne je bila v popoldanskih urah konstitutivna seja novoizvoljenega občinskega sveta in potrjen nov mandat županje …

… naslednji dan je preminil dr.Ivan Stopar, umetnostni zgodovinar, konservator in največji slovenski kastelolog, eden od mojih mentorjev pri diplomski nalogi »Lovski gradič v Trbovljah – obnova arhitekturnega spomenika« iz leta 1977.

Spoštovani svetniki, spoštovana gospa županja, leta 2021 bo moja, naša in vaša domovina slavila 30 letnico. Naj se ji takrat oddolžimo z zasaditvijo drevoreda 30 novih lip, drevoreda ob glavni promenadi skozi park. Dovolj časa je, da se stroški investicije vgradijo v proračun. Takrat boste še vsi na oblasti.

Spavaj, draga ljubica!

Večno ne boš spala,

nova pomlad zelena

novi cvet bo gnala.

Nepoznavanje, neinformiranost in neznanje niso opravičila za napake!

Jurij Kolenc, arhitekt, avtor obnove lovskega gradiča

Prejšnji prispevek
Naslednji prispevek

Isti avtor