četrtek, 23 maja, 2024

Iz te kategorije

Pisma dobrim možem

 

Marko Lorber, Trboveljčan, živi v Ljubljani

Vsak leto skupaj s sinom piševa Božičku, mu pa velikokrat pozabim odpreti balkonska vrata, ker nimam dimnika, in pozabi prinesti, hehe. Malo heca. Za razliko od želja mojega sina so moje želje bolj klasične, veliko smeha, sočutja, pozitivnih misli, zdravja, razumevanja in seveda, da ne pozabim želje, da bi več ljudi pilo čaje, tudi, ko niso bolani.

 


 

Katja Zore, Hrastničanka, živi v Novi Gorici

Kar se tiče praznikov, sem bila rojena pod srečno zvezdo, saj imam zares lepe spomine na svoje otroške decembre. Starša sta nama z bratom vsake praznike pričarala s takšno pozitivno energijo, magičnostjo in kančkom skrivnosti, da še danes komaj čakam, da lahko okrasim in praznično odišavim dom. Roko na srce, okrasitev ne zdrži prav dolgo zaradi mojih dragih muck. Postaviti jelko je tako skoraj misija nemogoče, se pa trudimo nekako sodelovati v božičnem duhu. Nisem verna in morda je res dandanes božič predvsem praznik trgovcev, vendar ima zame še vedno posebno mesto v srcu.

Kot deklica sem seveda vsako leto upajoče pisala dedku Mrazu in ker sem bila takrat še pridna punčka, me je večkrat uslišal. Sedaj pisanje Božičku prepuščam mlajšim, sva pa vsaj od novembra naprej na vezi v mislih. Ob poplavi neštetih želja z vsega sveta me sicer težko sliši, včasih mu pa uspe kaj željenega prinesti tudi v mojo košarico. Zadnja leta imam, kot se za moja leta spodobi, bolj odrasle želje – mir na svetu, konec izkoriščanja živali in podobno, kar pa je težko kupiti in se znam še malo načakati. Mogoče pa moram res vse skupaj samo napisati na list papirja in poslati na severni tečaj. Upam, da še nisem prepozna za letos.

 


 

Ana Klenovšek, Trboveljčanka, živi v Bruslju

Božičku oz. dedku Mrazu nisem pisala in mu s tem verjetno zadala težko nalogo nakupa darila zame. 🙂 Šalo na stran, darila veliko raje podarjam kot dobivam. Še posebej me osreči, ko mi za koga izmed bližnjih uspe najti darilo, ki mu je pisano na kožo. Veselje na njegovem obrazu mi pričara posebno zadovoljstvo.

Če pa me Božiček oz. dedek Mraz letos vendarle obiščeta, bosta težko zgrešila z obiskom gledališke predstave ali koncerta, dobro knjigo, kakšnim tečajem ali pa enostavno – s čokolado.

 


 

Davor Podbregar, Trboveljčan, živi na Dunaju

Božičku in dedku Mrazu nisem pisal, saj ob prihajajočih praznikih nimam posebnih želja za materialnimi dobrinami. Nasploh nisem posebej privržen predpraznični nakupovalni mrzlici, ki se ji poskušam, bolj ali manj uspešno, izogniti. Ne vidim posebnega smisla v tem, da si razbijamo glavo z iskanjem daril, medtem ko pravzaprav že vse imamo in ničesar v resnici ne potrebujemo.

Trudim se, da sorodnike in prijatelje obdarujem z malimi pozornostmi, pri čemer se mi zdi v prvi vrsti izvirnost darila veliko pomembnejša od njegove materialne vrednosti.

Predpraznični čas je na splošno obdobje, ko vsi hitimo, tako na zasebnem kot poslovnem področju, da bi pred koncem leta uspeli opraviti še kar največ. Zaradi tega imamo vse manj časa za tisto, čemur naj bi bil praznični in predpraznični čas resnično namenjen – druženju s prijatelji in družino ter refleksiji na odhajajoče leto, pod katerim bomo potegnili črto.

 


 

Špela Planinc, Dolanka, živi v Rocheservièru

Že nekaj let nisem pisala decembrskim dobrim možem. Priznam, da na to ne pomislim več. Morda bodo decembrska pisma bolj aktualna, če bom kdaj imela otroke. Ne sicer, da me decembrsko vzdušje ne razveseljuje, nasprotno od tega. Morda sem obdarovanje samo potisnila v ozadje mojih decembrskih prioritet. Če sem kot mala deklica najprej pomislila na darila, ki jih bom prejela, in hrano, ki jo bom pojedla, se sedaj veliko bolj ukvarjam z mislijo na darila, ki jih bom podarila, in hrano, ki jo bom pripravila med prazniki. To je verjetno še eden indikatorjev, da sem zdaj velika in odrasla. Podobno tudi nisem razmišljala o tem, česa si želim. Verjetno si danes še najbolj želim stvari, ki se jih ne da kupiti v trgovini ali naročiti na internetu.

Želim si torej: da me nečaki ne bi pozabili, čeprav sem sedaj fizično daleč stran, da bi znala peči tak štrudel kot moja babi in tak kruh kot moja mami, da bi lahko moje slovenske prijateljice kak petek zvečer prežarčila k sebi in z njimi spila ogabne količine gina, da bi lahko večkrat šla plesat swing in navsezadnje si želim, da bi moj partner končno začel obešati perilo tako, kot je treba. Če pa že tega ne morem imeti, bi pa vsaj prosila, da me čokolada ne bi redila.

 

Previous article
Next article

Isti avtor