Na današnji dan leta 1930 se je v Ljubljani rodil Franci Lakovič, pesnik in učitelj, ki je dosegel svoj vrh predvsem z otroško poezijo. Umrl je pred dvema letoma v Zagorju ob Savi. Objavljamo zapis pesnika Vlada Garantinija, njegovega prijatelja, v Lakovičev spomin. Objavljamo tudi njegovo še pesem

S Francijem Lakovičem sva se poznala, sodelovala in prijateljevala dolga desetletja. Zibelka mu je stekla 28. januarja 1930 v Ljubljani, svojo življenjsko pot pa je končal pred dvema letoma v Zagorju ob Savi v visoki starosti 92 let.

Njegova družina se je iz porušenega Doberdoba pred Italijani umaknila in naselila V Ljubljani. Usoda pa se je grdo poigrala, saj so jo med 2. svetovno vojno zasedli Italijani, kasneje Nemci in zavedna partizanska družina je bila ves čas pod policijskim drobnogledom. Brat Vladimir je bil konfiniran v koncentracijsko taborišče. Franci je opravil marsikakšno nevarno kurirsko pot. Družina je k sreči vsa preživela vojno.

Franci je po vojni končal ljubljansko učiteljišča in bil takoj z dekretom poslan na učiteljevanje v Zagorje, Hrastnik, Komendo, pa spet v Zagorje, kjer je na šoli Ivana Skvarča poučeval slovenščino do upokojitve. Ob delu je končal pedagoško akademijo, si pridobil naziv predmetni učitelj slovenščine.

Vodil je pevske zbore, odlično je igral violino in bil član zagorskega amaterskega orkestra. Srčika njegovega življenja in delovanja pa je bila seveda poezija, ki jo  je ustvarjal od rane mladosti do poznih let. Objavljal je v najbolj znanih slovenskih revijah, pa tudi zamejskih: Ciciban, Kurirček. Pionirski list Pionir, Borec, Galeb, na Radiu Ljubljana.

Dobival je republiške pa tudi zvezno literarno nagrado. Bil je pobudnik pri izdaji otroških in pesmi za odrasle, pri tem sodeloval s pesniki Nežo Maurer, Vojanom Arharjem, Ivanom Minatijem, Smiljanom Rozmanom. Tako so nastajale zbirke za mladino: Sončne statve, Nenavadna trgovina, S pesmijo na potepu.

V Zagorju je spodbudil in uredil 1970  pesniško zbirko za odrasle Razvejano deblo, v kateri so objavljene pesmi zasavskih pesnikov Vlada Garantinija, Francija Kopitarja, Francija Lakoviča, Rada Palčiča, Jožeta Sevljaka. Ilustriral jo je Franci Kopitar. Izdala jo je kulturna skupnost Zagorje.

Slovenski pesnik Franci Lakovič je na svetlo pospremil štiri pesniške zbirke: Oblaki so rdeči, Temna svetloba, Svitanja, Zarjavele medalje. Če je pesnik pri pisanju za mlade vesel. šaljiv, nasmejan, humoren, pa je v poeziji za odrasle poln dvomov, mrakoben, nezadovoljen, kritičen do razmer v družbi doma in v svetu.

Lakovičev pesniški stil je tradicionalen, zgoščen, verze zaključuje z rimo, asonanco. Vsebino razdeli v štirivrstične kitice, pesmi so kratke, nekaj kitic Pesniške prispodobe, metafore jemlje iz narave, večkrat pa tudi iz biblijskega sveta. Pesnik veliko da na ritem, zato so zelo bralne in primerne za recitiranje.

Sporočilnost mnogih pesmi je brezčasna, zato jim rok trajanja ni omejen. Najboljše pa so njegove pesmi za mladino.

Vlado Garantini


Franci Lakovič

Še vedno

Še vedno Kajni so med nami

in Ablov mnogo še živi,

še vedno z golimi rokami

z užitkom brata brat mori.

 

Še vedno  kri v potokih teče,

kaj praviš k temu ljubi Bog,

te božja vest nikdar ne peče,

saj si stvaritelj teh otrok.

 

Še vedno brat ubija brata

in konca videti še ni,

na šir odprta zla so vrata,

smo krivi mi, si kriv Bog ti?


Savus

Foto: arhiv Savus


 

Prejšnji članekNominiranka Marjeta Hribar
Naslednji članekKljučno načelo št. 12: Vse je odvisno od vaše notranje igre