Spet je čas za poezijo. Danes objavljamo pesem Penzionist. Pesem je hudomušna, kot se spodobi za avtorja Maksa Marinčiča. Maks Marinčič se je rodil leta 1935 v Čagošah pri Temenici v občini Ivančna Gorica kot najstarejši od sedmih otrok. Leta 1950 je prišel v industrijsko šolo v Zagorje, po končani šoli se je zaposlil v Rudniku Zagorje. Bil je rudar kopač na pripravi in odkopih. Zadnjih 12 let delovnega staža je opravljal delo nadzornika. »Pesmi pišem od 18. leta. Popišem vse, kar mi leži na duši,« je zapisal Marinič ob predstavitvi v knjigi Ogovarjanje tišine, v kateri je pesmi objavilo osem zagorskih pesnic in pesnikov.
Penzionist
Budilka nič več ne zvoni,
počitka mi ne moti,
na delo treba meni ni,
penzion imam za sproti.
Nobena stvar me ne jezi,
ker to lepoti škodi,
pri pijači se nazaj držim,
da steče, kamor sodi.
Let sem si precej nabral,
izkušnja je velika,
če se pogledam v ogledal’,
za Plejboj ni moja slika.
Da čez les sem malo,
pa vaše so replike,
k temu bi dodal le to,
da med nami ni razlike.
Maks Marinčič
Foto: arhiv Savus
