Prehod iz vrtca v šolo je za otroke izjemen portal rasti. Prehod iz pozicije ‘obvladam’ v pozicijo ‘nič mi ni znano.’ Prehod iz občutka ‘pripadam’ v občutek ‘ne vem, če me ima tu kdo rad.’ Iz občutka mogočnosti v občutek manjvrednosti.
Zato je 1. september za marsikaterega otroka lahko zelo stresen. In takrat je običajno stresen tudi za starše.
Pred kratkim sem govorila z mamico, ki mi je opisala eno takšnih bolečih ran. Kaj naj stori, če je otrok nesrečen, ker v šoli v razredu ni nikogar, ki bi ga poznal iz vrtca. Na prvi septembrski dan, ki naj bi bil za prvošolčke predvsem prijeten in opogumljajoč, je ta otrok doživel izjemno neprijetno stisko.
Ko sem ji situacijo opisala kot ‘portal rasti za njenega otroka,’ se bojim, da nisem najbolje odgovorila na njeno vprašanje.
Odgovor sem sicer pojasnila, da se iz takšnih izkušenj v življenju učimo in rastemo. Ker, ko otrok tvega in gre skozi bolečino in rano, se okrepi in vstane kot zmagovalec.
Menim, da se moramo že od malega naučiti prilagajanja okolju namesto prilagajanja okolja nam. Slednje se na dolgi rok ne izide.
Ob tem sem se vprašala, kaj bi kot mama storila sama. Verjetno bi se borila za otroka in hotela preprečiti, da se ob vseh spremembah ob prehodu iz vrtca v šolo bori še s temi – ob drugačni organizaciji šole – brezpredmetni strahovi.
Pomirjujoče sem jih zagotovila, da si kot njegova mama lahko bolj zaupa. Sama najbolje ve, kaj storiti, med tem ko bi ji jaz lahko svetovala vse mogoče – od najboljše do najlažje rešitve.
Pa bi jo s tem verjetno samo zbegala. Zato sem jo objela, ji rekla naj zadiha in se pomiri – ker bo s tem najbolje pomirila tudi otroka. Ob slovesu sem ji še zašepetala: “Vem, da točno veš, kaj moraš storiti. In to kar boš, je tisto pravo.”
Sklepna misel
Otrok dobi priložnost, da spozna da je dovolj močan in sposoben, da gre lahko skozi strašljivo situacijo. Ta ga nauči, česa je sposoben.
Vendar pa starši ob takšnih ‘portalih rasti’ – zaradi lastnih ran, ki jih ob podobnih trenutkih občutimo – zaključimo, da so preveč boleči za otroka in jih umaknemo iz njegove bližine.
Zaupam, da nam življenje vedno dostavi tisto, kar potrebujemo. Ker moramo probleme reševati, ko so obvladljivi. In če jih ne rešujemo sproti, jih bomo morali kasneje.
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatimi izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
