Ko se naberejo leta in se mnogi odselijo, se le še redko srečajo. Sicer pa se v teh časih stanovalci marsikaterega bloka sploh ne poznajo med seboj. To za blok na Ulici 1. maja 69 v Hrastniku ne bi mogli trditi.
Otroci (ja, precej let je že minilo od takrat) iz občinskega bloka se še vedno z veseljem udeležimo srečanja otrok iz hrastniškega bloka 69, ki ga pripravita Olga Jazbinšek in Nena Kump.
Na Kal
Na srečanju pred petimi leti smo si obljubili, da se dobimo čez dve leti, a je snidenje preprečila korona. Tako smo se v soboto, 18. maja, srečali najprej v središču Hrastnika in se nato odpravili na priljubljeni pohodniški in rekreacijski kraj, ki mu le 54 metrov manjka, da bi imel 1000 metrov nadmorske višine pri planinskem domu na Kalu.
A recimo najprej besedo o tem, kako je srečanje potekalo 18. maja in ne 25. maja, kot so si organizatorji zamislili. Čeprav je srečanje otrok, smo v glavnem že vsi upokojenci in upokojenke, z njimi pa tako in tako veste, kako je. Nikoli nimajo časa, če ga pa že imajo, ga znajo več kot dobro izkoristiti in poiskati najcenejšo možnost za dopustovanje.
Pomoč interneta
In tako dogovorjeni datum, ki ima v sebi vsaj kar se naše generacije tiče tudi nekaj simbolike, ni prišel v poštev, saj so nekateri že na dopustu. Zbali smo se ob pomoči sodobnih medijskih sredstev in ob tem poskrbeli tudi za več kot krasno vreme, ki ga ni bilo potrebno doplačati.
Naše tokratno druženje se je pričelo z počasnim kapljanjem posameznikov na zbirno mesto, z zvedavimi pogledi, če je prišlek iz našega bloka ali ni, ter prisrčnim stiskom roke in objemom tistih, ki so bili naši, blokovski otroci. Še malo logistike, kdo se pelje s kom in že smo bili na poti na Kal, kamor smo prispeli v dogovorjenem času.
Žal je že tako, da vse le ne gre kot si zamislijo šefi in tako pred planinskim domom pademo v prvi del pogovora tudi z zahvalo organizatorkam, ki dobita prekrasni lončnici. S pripombo, da zato, da bosta več doma ker jih bo potrebno tudi negovati in bosta lažje pripravili naslednje srečanje. Nato malo pohitimo, da aperitiva ne zamudimo. Kosilo je bilo okusno kot se spodobi za takšen zbor.
Spomini
Vmes je pogovor nanesel na to, koliko časa je kdo bival v bloku ter kje in kdaj. Na plano so privreli takšni in drugačni spomini. Zaradi resnega prispevka o vragolijah, ki smo jih počeli, ne smem pisati. Sicer pa, kako bi preživeli, saj nismo imeli niti pametnih telefonov niti računalnikov in drugih pripomočkov. Mislim, da ni samo moje mnenje, ampak vseh otrok (kar 17 se nas je tokrat zbralo), da smo imeli čudovito otroštvo, da smo se znali igrati tudi brez novodobnih zadev, da smo splezali na marsikatero drevo in marsikakšno pogruntali.
Izdelava bunkerjev
Vse zgode in nezgode od učenja vožnje kolesa do izdelave bunkerjev in prvih zmenkov in še kaj smo tokrat prediskutirali in ugotavljali, če bi naredili sedaj kaj drugače. Zagotovo ne, smo si bili enotni, saj so bila naša otroška leta najboljša, kar pričajo tudi naša druženja. In čeprav smo se kdaj kot otroci na smrt skregali, smo to kaj hitro pozabili in se igrali naprej kot da ni bilo nič.
Naslednjič na Šrilanko?
Sicer pa v bloku stanujeta še dva od generacije, ki je čudovita otroška leta preživljala v bloku in okolici na Ulici 1. maja 69. Ker bo naslednje srečanje že čez dve leti, so padali tudi predlogi in eden od njih je bil, da bi obiskali Jeleno Koprivec, ki biva na Šrilanki in se srečanja zato ni udeležila, ali pa, da se dobimo nekje na naši obali ob morju.
Kam jo bomo mahnili oziroma kje se bomo srečali napišem čez dve leti. Naj k temu dodam še dobrodelnost tokratnega srečanja, saj smo zbrali nekaj nagrad za tombolo v domu starejših v Hrastniku in jih predali Barbari iz delovne terapije, da bodo tudi oni imeli nekaj od našega srečanja.
Drago Juteršek Dadi
Foto: DJD
