Od kartanja do guganja kot Tarzan

»Igram se z vnuki. Menim, da je igra tudi v odraslem obdobju pomembna. Če se igram, potem imam najraje igre s kartami.«

»Glede na to, da imam petletno punčko, je igra nekaj najbolj pomembnega pri nas doma. Predvsem radi kupujemo družabne igre, s katerimi se lahko igra cela družina. Igra z otrokom je pomembna za njegov gibalni in čustveni razvoj, hkrati pa se tudi nekaj nauči. Tudi v odraslem obdobju je igra pomembna, saj lahko damo tako za nekaj časa “na stran” stvari, ki nas pestijo, pozabimo na probleme, hkrati pa se spomnimo tudi svojega brezskrbnega otroštva. Najti otroka v sebi, je nekaj najbolj zaželenega za naše mentalno zdravje.«

»V določenem pogledu je precej stvari v življenju kot otroška igra. Sam to igrivost iščem predvsem v aktivnostih, ki jih včasih nisem mogel ali pa nisem imel časa početi. Tu predvsem mislim na športne igre, sem goreč igralec badmintona, kot resno igro jemljem tudi moje vzpone v gore. Ali se človek lahko igra tudi v starejših letih, pa je po moje stvar psihološke naravnanosti. Nekateri čez to prepreko ne znajo stopiti. Po mojem mnenju se lahko igramo celo življenje.«

»Še vedno se rada igram, kar pa sploh ni nič nenavadnega, glede na to, da večino dni preživim v vrtcu. Čas za igro si vzamem v družbi vnuka in otrok družinskih prijateljev. Igram se tudi z najbližjimi, v zimskih večerih, ko se ob družabnih igrah nasmejimo in sprostimo. Posebej se vživim v športne igre, kjer preizkušam svoje meje in vedno znova ugotavljam, s kakšno lahkoto sem nekatere gibe in spretnosti zmogla kot otrok in kakšen napor od mene zahtevajo zdaj.

Igra je pomembna »sestavina« našega življenja. Med igro se zabavamo, učimo, pozabimo na skrbi in se povežemo z ljudmi okrog nas. Sama se, odkar pomnim, zelo rada gugam. Na visokem drevesu ob hiši, v kateri živim z družino, je zato nameščena »Tarzanova gugalnica«. Višje kot se zagugam z njo, dlje je vse tisto, kar me bremeni.«

»Igra mora biti del življenja in vsak bi si moral vzeti kanček svojega prostega časa zanjo. Dobro deluje na nas in naše telo, saj se z igro motiviramo, razgibamo in odvrnemo pozornost od problemov, s katerimi se več ali manj vsi vsakodnevno srečujemo. Čeprav sem edinec, sem se v otroštvu veliko igral tako s starši kot z vrstniki, na kar imam lepe spomine. Še vedno se rad igram s sinom, družino, prijatelji. Težko bi izbral najljubšo igro. Če pomislim na tiste z žogo, imam rad košarko, rokomet, mali nogomet, tenis, badminton, namizni tenis, balinanje in še kaj bi se našlo. Zelo rad imam tudi igre s kartami, monopolly, 4 v vrsto, šah, človek ne jezi se in podobne. S sinom, ki je še majhen, pa trenutno predvsem zlagava sestavljanke in kocke, pri čemer hiše in avtomobile, ki jih jaz zgradim, moj mali pomočnik zaenkrat še raje razstavlja in podira.«