Vse tako zgleda, da, kjer je volja, se res najde tudi pot. V naših rovih precej njih. Pih, Planinc! Kaj vse se dâ, če je le želja dovolj močna. Očitno je novinar z Dola še en v vrsti tistih, ki se ne počutijo dobro, če niso vsaj par minut dnevno žleht. Samo, da so me »kolegice« spet zvlekle v tisto črno luknjo.
Tudi ne ženske znajo prav po žensko pluvat pa šimfat. Ampak ženske zmoremo pa hkrati tudi (po)hvalit. Če za slednje seveda obstajajo (dobri) razlogi. In ja, tokrat smo bili deležni kar nekaj hvalevrednih novosti. Že samo zamenjana smer trase je bila ena luštnih. Start prvega letošnjega Jamatlona je bil namreč na koordinatah cilja dosedanjih rudarskih –tlonov in –tonov. Ob glavnem jašku rudnika Hrastnik. A na to spremembo so nas dodobra opozorili. Za vsak slučaj, če katera od udeleženk ne prebere navodil v vseh fontih, še s koordinatami. In ne samo to, v izogib nepovratnim izgubam že pred vstopom v jamo so zagotovili avtobusni prevoz do starta. In auslenderjem za nazaj do prireditvenega prostora še zemljevide. Plan grada. Kako nenavadno za kraje, ki niso navajeni biti turistični. Mogoče, ker smo imeli udeleženko iz Litve, samo kaj, ko sama Trbovlje pozna bolje kot prebivalci iz soseščine.
Na premičnem ferlezcimru so nadzorni knapi preverili prisotnost in nam dodelili delo – na prijetno ohlajenem avtobusu so nas organizatorji namreč popisali, opozorili na obvezno, pa tudi prepovedano opremo. Nekateri so se začeli oblačit, drugi na srečo slačit, eni nase vleči dolge rokave, drugi pa praznit ruzake. V jamo je namreč (vedno) strogo prepovedan vnos alkohola in drugih podobno omamnih substanc.
In po kratki, a sladki vožnji po dolini iz znanih razlogov precej čiste Save, štartna pozicija – pred Barbara vpadnikom v Hrastniku je knap še zadnjič pregledal (obvezno) opremo. Ne spomnim se dobro, a mislim, da sem se pred vstopom tudi podpisala. Ne, da ne vem, ker bi tisto prepovedano substanco že v celoti popila, ampak adrenalin dela svoje. In tudi, ko nas je simpatični knap, ki niti po tihem še ni rekel adijo, pregledoval, pošteno povedano, navodil spet nisem slišala najbolje. Poslušala sem, ampak sprejemanje frekvence njegovega glasu je bilo obratno sorazmerno s tempom pregledovanja njegove opreme. Jah, deca je za pogledat, preden vpademo v temno temo. »Ekipa 11!«, se je bilo treba posloviti od prijaznega knapa. In od dnevne svetlobe.
Tiste prve ciljne ravnine od prejšnjikrat (v perkmandeljščini je ta strma ku prasica J) smo se skoraj malček razveselile. Z Barbara vpadnikom smo namreč kot za šalo premagale že skoraj 300 dolžinskih metrov. A kaj, ko smo se hkrati spustile 40 metrov pod zadnji nanometer našim šestim očesom vidne svetlobe. To rundo smo bile namreč v ekipi Ne samo tri, štjr krasne samo tri nore. Četrta – plaumoharca – ima tako en šiht na dolgu.
In že takoj prve ovire. Bilo bi prelepo, da bi trajalo več kot toliko. »Jes, kabinaaa, peljale se bomo!« No, pa se nismo. Samo želele. V bistvu pa smo se morale tlačit skozi njo. Ah, bejž! Že tako kmalu je bilo treba pokvariti otroško navdušenje.
Proga nas je peljala. Ne, po mojem smo me peljale progo. Kakor koli, nekaj malega plazenja, malce več sklonjene hoje in tokrat čisto nič teka. V nadaljevanju nekaj sto metrov sproščene hoje (nekateri so jo nadomestili s tekom, drugi z rahlim drncem, celo konkurenco kasačem bi se dalo najti) – mimo novega jaška Hrastnik II. A kaj pomeni novega? No, tega se ženskih osebkov v naših letih pač ne sprašuje. Précej bi se našla kakšna primerljiva in privoščljiva vzporednica. Tega pa si ob srečanju z nami tremi globoko v temi gotovo ne želi nihče.
Porivale smo jamske hunte, ali so bile mogoče cicke, premagale nekaj bolj ali manj simpatičnih ovir po Zveznem obzorju. Za nekaj vlage z vedra neba je poskrbela vodna prha s stropa rova, na krajcung Javor nas je pričakala deset luštnih metrov dolga cev še bolj luštnega fija. Mala mal’ca.
Iz obujanja spominov in kokošjega pametovanja, kaj sledi naprej na poti, nas predrami šumeč zvok. Ja, valjda, nepogrešljiva kopel. »Babe, blizu vode smo.« Masažnega bazena sicer niso naštimali, izgledalo je bolj kot da jim je šla k vragu vaserlajtnga. Ampak ne. Tistih skoraj pol metra v višino kubikov vode je bilo čisto naravnih. Direktno iz bistre Save. Pamet je ziher rekla adijo, pa naj bo eko ali bio.
Probaš vse sorte – po prstih, vrvohodsko po šinah. Ampak že po prvih decimetrih ugotoviš, da ni druge, kot da zavihaš hlače kolikor gre in zabredeš v tisto blatno mlakužo, zraven pa brez slabe vesti po knapovsko preklinjaš ter pozivaš vse mogoče in nemogoče svetnike. Preden se je hudo nabrit knap na glas vprašal, kje da punce vidimo kakšno vodo, so moji čevlji že dodobra dokazali nepropustnost za vodo. Navzven. Ampak mogoče je na nožičke blagodejno vplivalo vsaj blato.
Ob poti nas je pozdravila cela kompozicija kabin – mirujočih – in spet se nismo peljale. Verjetno zaradi manjkajoče verige, ki bi jo med vožnjo morale zapeti. Namesto vožnje pa se nam je vsaj pot malček odprla. Sicer še vedno eden temačnih hrastniških rovov, ampak precej širši od prejšnjih. In sledečih. Milijonu vprašanj je sledil kratek sprehod po knapovski terminologiji, tej pa prenašanje bremen – tretjine dolžine jamskega loka in šestine jamskega lesenega podpornika. Ali mogoče špiruca pa kušerja, kaj pa vem. Ko ene cimpermanske pripravnice. Da bi po starem knapovskem zgledu kak puklež odnesle domov, nam ni prišlo na misel, a vsaj podučile smo se o tem, česar težo smo preklinjale. Pa ne dolgo. Na najbolj osvetljenem delu hrastniških starih rovov nas je namreč pričakal jamski nabritež – Perkmandeljc s svojo Podganco.
Obšle smo jaške in ostalo knapovsko infrastrukturo (recimo kletke), ki bi nas popeljale še ene 250 metrov niže oziroma globlje. Grrr! Groza. No, občutek ni prav prijeten. Pot sicer zaprta, a še dobro vidna. In z malo domišljije in nekaj zgodovinskega spomina. Brr!
Pri remizi lokomotiv še ena viseča potniška kabina. A spet skozi njo? Ne, namesto tega smo jo, nosilno gondolo, fedrale sem ter tja. In dlje kot je bilo za minimalni standard to potrebno. K sreči prazno, brez ponesrečenih.
Na precej ozkem delu jame so se že pričakovano pojavili jamski vozički. Tisti frdamani hunti, ki jih pomnim še od zime. Postavljeni na glajz so izgledali kot prava vlakovna kompozicija. Ampak škoda ponavljat. Tokrat se res nismo vozile. Plezale in lazile pa smo po njih. Nisem jih štela, ampak zdi se mi, da sem zlezla noter in ven iz reci – piši 130-ih. Ampak koncu tega doživetja in prehodu nepreštetih kabin, je vendar sledilo nekaj novega. Še nikoli videnega. V ekipo smo dobile enega luštnega purša. No, tri na enega mladega se sliši prelepo, da bi bilo čisto res. V bistvu se nam je pridružil mlad, od prvotne ekipe oddvojen jamatlonec. In prav lepo je zapolnil manjkajoči del naše ekipne sestavljanke. Da se o znižanju povprečne starosti sploh ne hvalisamo. 😉
V tej virtualni dobi bi bilo čudno, če ne bi tudi Jamatlon imel nekaj takega. In tudi tokrat jo je imel. Virtualno oviro namreč. Krajši rov, tunel, vrteče luči … Vse to in še več izpod pridnih rok brihtnih buč iz domačih srednješolskih klopi. Ta ovira je bila še posebej všečna – izkazala se je za izredno ne ovirajočo. J Vsake oči pa imajo svojega malarja, mogoče so občutki vrtečih se luči v tunelu komu res otežili njeno premagovanje.
Ampak, porkamadona, madona! Ko misliš, da te v tej frdamani luknji ne more več nič presenetiti, si v novi zmoti. Presenetiš se v bistvu sam. Do konca verjameš, da je matrarija že pri koncu. A čisto na koncu rova je vpadnik Bedia. Res bedno. Dolg nekaj metrov manj kot hrastniški (Barbara), višinska razlika pa žal tam – tam. Tek se je že pri prejšnji oviri preoblikoval v hitro hojo, za njeno transformacijo pa je prišel tudi čas za menjavo tempa. Hoja navzgor, bolje rečeno, polžje slinjenje, a to z dolgimi koraki in veliko govoričenja. Preklinjanju ni bilo konca niti pri vratih, ki vodijo v oblom. Ker namreč samo vzpon ni bil dovolj. Treba ga je bilo začinit z oviranjem. Zajbrale in zajbrale smo – enkrat na kolenih, drugič leže, tretjič … Pojma nimam, po mojem pomnjenju me tam sploh ni bilo. Teh ovir je bilo menda sedem. Zaporednih. Fajn navkreber, jebenti! Še dobro, da ni več kuolma, mi bi ga namreč – brez puherja in kroce – pozajbral kar s koleni. In rokami, ki so me ponovno opozorile, da sem nanje spet nadela prenežne rokavice.
Pa kaj smo sploh tako sočno prekinjali, ko pa se je konec te ovire nadaljeval z začetkom naslednje. Grrr! Sicer že v talnem rovu, kar pomeni, da smo bili svetlobi zeeeeelo blizu, ampak treba je bilo preplezati še visoko leseno oviro. Po vsej podtalni matrariji zlahka dobiš občutek, da so bile tiste planke visoke več kot dva metra. In še pol zraven. A glede na to, da smo jih vsi štirje preplezali brez prevelikih težav, najbrž nismo dobili pravega občutka. Tisti za realne centimetre pa se je očitno izgubil. Mogoče spodaj v jami, ampak iskat ga ne grem!
Opala, svetloba za provizoričnimi vrati. Zadovolj(e)ni smo oddelali še tistih nekaj metrov talnega rova in od navdušenja skoraj podrli zadnjo oviro. Cilj! Ja seveda, trbousk Ajnzer, kakopak! In beli dan. Pa tudi zadiha se lažje. In vpiše. Oziroma izpiše iz jame.
Tudi ta novost je bila hvalevredna. Fotografa je na zadnjem -tlonu zahteval (no, pričakoval, od njega pa to zahteval organizator), da mu ob povratku iz krtove dežele ene četrt ure še poziramo. Ali pa se mu vsaj lepo nasmejimo. Za odstranitev te ovire tudi v prihodnje se naše trudne noge, ripeča lica in skrajno neurejene frizure organizatorju že vnaprej lepo zahvaljujejo.
Akcija v krtovi deželi je vsakič znova že sama po sebi polna adrenalina. Organizatorji pa so letošnji dodali še nekaj objamatlonskega dogajanja – met bata škornja v kolmkišto, podelitev nagrad za izvirne nazive in ekipe z najbolj povprečnimi časi, vse skupaj pa se je prav lepo poklopilo tudi z slovesnim odprtjem Virtualnega muzeja rudarstva 4. dritl v trboveljskem hramu kulture in Mini jamatlonom v njem. Knapovskem obroku je tako sledila prava družabna poslastica! Nastopi pevcev in glasbenih skupin ter večerni koncert na Jamašpilu. Kot predstavnica zelo zainteresirane ženske javnosti sem si že ob prvi objavi tega špila predstavljala mlade rokerje vzdolž poti po rovih. Pih!
Ob robu Jamatlona je bila kot pri vsaki spodobni prireditvi tudi podelitev nagrad najboljšim. No, štejejo sicer drobne pozornosti, ki smo jih prejeli vsi udeleženci, a glavnih nagrad so bile deležne samo tiste ekipe, ki so se najbolj približale povprečnemu času. Naša ekipa tovrstnih nagrad ne more dobiti, ker namreč ni povprečna. J Kot to počasi postaja že tradicija, so posebne pokale prejele ekipe v nekoliko nenavadnih kategorijah. Nenavadnih za tiste, ki jih pot še ni zanesla v naše revirje, sama pa sem prizorišče zapustila »vᵊsjᵊla ku radijo« — tokrat namreč nisem več konkurirala za zmago v kategoriji Hoznšajzer – posranohlačna pa le nisem več (toliko).
Naši ekipi pa je bila sedma izvedba tega –tlona posebna še v nečem. Posvojile smo namreč sedemnajstletnika! J A čemu? Sama kljub temu, da navodil vedno res ne preberem v celoti, vseeno sledim rdeči niti. Njegova ekipa pa namena ni razumela najbolje. Ne, dragi di(v)jaki, ni bil cilj teme, da prođe vrijeme. Niti ne ajnpildanje. Še manj je bil to najhitrejši čas proge. Pa tudi kolmkart že dolgo več ne talajo. Čas je bil za tovarištvo. Ali vsaj za spomin nanj. Dotik roke, ki ti pride naproti ravno v trenutku, ko jo potrebuješ. Tovariški stisk dlani v zahvalo za potrebno pomoč. Zašmirano, a tovariško nasmejano lice. Od vsega tovariškega pa so si štirje jamatlonci prislužili samo tovariško božanje – okoli ušes!
Tudi meni so kolegice slaba dva tedna pred startom natrosile tisoč in en razlog za (ponovno) udeležbo. V svoji najboljši veri. Mislile so namreč, da jih potrebujem toliko. A tokrat mi je bil dovolj zgolj eden. Druženje. Tovariško. Predvsem z njihove strani, ko sem se že videla puzat pod zemljo. J Sama knapovske kumeratke imam. In tudi nekaj novih sem že rekrutirala. Želim le, da jih do naslednje priložnosti prepoznajo tudi netovariški zagorski srednješolci. Dovolj bo, da spoznajo vsaj tiste v sebi. Ker Jamatlon je ekipna igra. Tekmuje pa se le s samim seboj.
Bojda si ženska od vsake reči zapomni čisto vse, kasneje pa spomni samo na tisto, kar ji ustreza. Res je. Tudi sama pomnim precej selektivno. In tudi tokrat je najbolj izstopala ena obljuba – no, če ga organizatorji niso ravno obljubili, so ga pa vsaj omenili. Enega Perkmandeljca več. Pomislila sem, skoraj upala, da pride še en. Perkmandeljc Jr. Mogoče v prihodnji izdaji že perajt počaka v vašhal. Tokrat so me žejno pripeljali čez Savo. Na dobrih desetih metrih dobesedno.
Počasi, a vztrajno se naša jama približuje svojemu koncu. V preteklosti so dinamiko rudniških del prilagajali letnemu remontu domače elektrarne, danes pa se površinska dela prilagajajo zapiralnim delom. Zasipavanje jamskih objektov, likvidacije rovov, čiščenje prog, urejanje transporta in zračenja. Pa sanacija zruškov, zasipi z gramozom in/ali pepelom, drenaža, odvodnjavanje, urejanje poti, čiščenje slepih jaškov. Sliši se obetavno kljub temu, da prihodnost ni svetla.
S spominom na tovariško pomoč in uporabo knapovskega trdega humorja pa sovpada tudi opomin. Knapovska tradicija. Velikokrat krutega, a vedno optimističnega jamskega življenja ne jamskih ljudi. Tudi Drejčnikovega Andreja – »z vsakim dnem, ki ga v tmi pregaram, bliže je čas, ki bo dober in nov, da ne bom z mržnjo te kopal in klel, da bom z nasmehom šel skoz rov« (M. Klopčič). Življenje globoko pod zemljo, kopanje rjavega zlata. Nekoč nujno potrebnega predvsem za pogonsko gorivo, razsvetljavo, kurjavo. Rudarskih dómov. Ki tudi še danes greje. Srca.
Nekateri so šli v jamo že sedmič. Tolikokrat je bil namreč že izvedena ta ku prasica fajna podzemna preizkušnja. Zame je bilo tokrat tretjič. In res zadnjikrat zadnjič. Razen tiste talne jame v našem novem virtualnem muzeju. Tja pa z veseljem povabim še koga. Sploh otroke. Svojega, prijateljičine in sosedove. Lahko tudi poštarjeve. Večina njih namreč že komaj čaka, da doseže jamatlonsko starostno mejo. Vsi bi v ta pravo jamo skočili že včeraj. Le kdo bi jih razumel. Sama se ne trudim več. Knapi so resda rekli adijo. Niso jih vprašali, morali so. Knapovščina pa s takim podmladkom tega ne bo rekla nikoli. To vedeti je res lepo. In pri srcu toplo.
A da bi se vsem tem občutkom človek kar tako odpovedal? Raje pogoltnem še kakšno kajlo zarečenega kruha, založim čik ali nabavim šnof izvedbo. In se vrnem na gverk po svojo markico. Matkur_a d’ res!
Barbara Hanžič Visinski