sobota, 13 aprila, 2024

Iz te kategorije

Obiskali Voje in Bohinj

Na izlet se je 20 članov planinske sekcije Društva invalidov Hrastnik podalo na čelu z Zvonko Zupančič, ki je izlet skrbno načrtovala in se pozorno posvetila vsakemu članu posebej.  Izletniki so se peljali do Stare Fužine, od koder so krenili v dolino Voje in si ogledali korita in slap Mostnice. Voditeljica je vsakega posebej povprašala, če bo zmogel 3-urno pot do slapa in vsi so si želeli priti do cilja …
Kmalu so lahko občudovali Hudičev most nad Zoisovo graščino in veličastna korita pod njim, ki jih je reka izdolbla v apnenčaste skale. »Ko začutiš to svežino, poslušaš šumenje voda, pozabiš na vse. Korak je lahkotnejši, ker ta svet je drugačen, tu je košček raja,« so izletniki doživljali čarobne trenutke v naravi.

Pravijo, da je ta most zgradil sam Hudič in za plačilo je zahteval prvo dušo, ki bo prišla čezenj. A prebrisani Bohinjci so ga ukanili in za lon je dobil pasjo dušo. Hudič je bil tako besen, da je  udrihal z repom okrog sebe in podrl vso ograjo.  Ker varčni Bohinjci zaračunajo vse, so pri Urščevem mostu naleteli na vratarja, ki je hrastniškim planincem zaračunal vstopnino. A ti so jih razumeli. “Zavedajo se svojih biserov in jih tudi dobro čuvajo ter vzdržujejo,” so se strinjali.

Nato so se povzpeli do Češenjskega mostu. Ta je naravno zgrajen iz skale, ki je zdrsnila navzdol do Mostnice in se tam zagozdila. Vmes so se ustavili v Planinski koči na Vojah. »Človek se pač mora malo okrepčati,« so si dejali.

Z novimi močmi so se podali naprej. Še malo navkreber proti slapu in končno so prispeli na cilj. Zaslišali so se navdušeni vzkliki, njihov vzpon pa so pospremile radostne besede: »O, kako veličastno! Splačalo se je! Škoda, da je trajalo tako kratek čas! Človek bi kar ostal. Posedli smo v okrepčevalnico, ki je bila seveda na prostem, si privoščili kislo mleko in že smo morali nazaj v dolino. Poskakovali smo kot vodne kapljice po kamenčkih in veselo čebljali. Kot da smo leta in bolečine pustili tam zgoraj … Počasi  so se naše noge začele upirati, vse težje in težje smo se bližali parkirnemu prostoru in nazadnje komaj čakali na avtobus.«

Čeprav so se nameravali povzpeti tudi na Vogar, jim je projekt iz objektivnih razlogov padel v vodo, a se ni zaradi tega nihče pritoževal. Na poti proti domu so se ustavili še ob Bohinjskem jezeru, posedli in si privoščili malo počitka ob osvežilni pijači. Domov so prišli polni lepih spominov.

Septembra se bodo hrastniški invalidi, ki sodelujejo v planinski sekciji, podali v Planico, Tamar in na Vršič.

Heda Lamovšek

Prejšnji prispevek
Naslednji prispevek

Isti avtor