ponedeljek, 27 maja, 2024

Iz te kategorije

Obiskal sem modrase

Prvič
Pred  leti sem na potepanju po brezpotjih zasavskih hribov odkril domovanje zajetnega modrasa. Da je modras, sem ugotovil po značilnem vzorcu na hrbtu telesa in glavi, kjer je ponosno kraljeval  rožiček, prepoznavni znak predstavnika te vrste plazilcev. Za mnoge neprijetno srečanje, ki bi bilo verjetno hitro pozabljeno, če … Ob prvem srečanju je sledil  hiter umik in priprava fotografske opreme, ki se v takih nenadnih dogodkih, vedno znajde v nahrbtniku. Podprt z dobro mero adrenalina se ponovno približam plazilcu, ki se je na mojo srečo še vedno brezbrižno sončil. Še korak in fotografski aparat zapoje svojo pesem. Škljoci  predramijo  brezskrbneža, ki … ne ni skočil proti vsiljivcu, še manj pokazal svoje orožje, temveč elegantno, v svojem slogu, izginil nekam v skale. Radovednost je bila potešena, adrenalin je usahnil  in pot je bila poplačana z nekaj posnetki.

Drugič

Tu bi lahko končal svojo zgodbo, toda ta ima nepričakovano nadaljevanje. Ko doma, v naslanjaču, pregledujem fotografije potepa odkrijem, da sta na posnetku dva predstavnika svoje vrste.  Daljši in zajetnejši, ki je glavna zvezda fotografije, in v  kotu, popolnoma izven fokusa, kot bi se izrazili fotografi, le nekaj deset centimetrov od moje noge, dobrih deset centimetrov veliki sorodnik, najverjetneje  potomec fotografiranke. To pa je nekaj drugega. Torej nisem zasačil le »modrasa«, ki je leno lovil prve spomladanske sončne žarke, temveč  družinico na dvorišču svojega doma.

Foto: Bojan Šibila
Fotografija, kjer sem naknadno odkril prisotnost še ene kače – desno spodaj. Foto: Bojan Šibila

Tretjič

Kot vsaka dobra zgodba ima tudi ta tretje dejanje.  Začne se z  zgoraj omenjenim načrtovanjem potepa po brezpotjih Zasavja. Isti kraj približno dve leti kasneje.  Tokrat se pogumno,  čeprav ne ravno brezskrbno,  bližam kraju prvega srečanja z modrasom. Fotoaparat je pripravljen, parametri nastavljeni in prst na sprožilcu. Oči nestrpno iščejo karkoli podobnega  plazilcu. Kmalu ob razgreti skali opazim značilen vzorec, ki izdaja modrasa. Skušam najti kar najboljši položaj za uspešno fotografijo. Zato se v slogu knjižnih junakov  Karla Maya  približam z nasprotne strani. Ko previdno pogledam izza skale, ugotovim da znanca ni več . Kljub temu ne obupam in že naslednji previdni  korak  razkrije skrivališče. Sledi serija klikov  fotografskega  aparata in preden se mu uspe ponovno skriti, je že ovekovečen v  fotografski napravi. Toda njegovo nepredvideno gibanje predrami njegovega brata, ki je skrit  dremal v bližini. Tudi on se odpravi proti drugemu skrivališču, vendar je med tem tudi on ujet v fotografski objektiv. In kjer sta dva, mora biti tudi tretji. Vznemirjenost raste, saj je očitno, da sem odkril kraj, kjer imajo predstavniki te kačje vrste svoj spomladanski zbor.  Pred naslednjim korakom  oči temeljito pregledajo dober kvadratni meter površine, kamor sta se skrila modrasa.  Iz izkušenj tudi  neposredno okolico mojega stojišča. Ni bila zaman ta previdnost,  saj pod kamnom, na katerem stojim, opazim značilen cik-cakasti vzorec tretjega člana družbe, ki se skuša skriti v preozko režo pod kamnom. Čeprav se je sramežljivo skrival pred fotografskim objektivom, vseeno pritisnem sprožilec, a ujamem le del njegove poslikave. Posnetek, ki razodeva, da kljub navidezni podobnosti vzorca na hrbtu plazilca vsak zase označuje posamezni osebek.

Primerjava vzorcev odkriva, da gre za tri osebke iste vrste plazilcev. Foto: Bojan Šibila
Primerjava vzorcev odkriva, da gre za tri osebke iste vrste plazilcev. Foto: Bojan Šibila

Še zadnji pritiski na sprožilec fotoaparata in umik iz tega kačjega vrta.  Kačice, ki so merile le približno 30 cm, so mi kljub svoji majhnosti  dvignile število srčnih utripov.

Razburljivo doživetje, ne ravno v slogu nastopajočih na  National Geographic  in podobnih oddajah na TV sprejemnikih. Moj namen ni bilo lovljenje kač in njihovo mrcvarjenje po rokah, poleg pa zagotavljati, da se počutijo tako kot v materinem naročju. S svojo prisotnostjo nisem izzval njihovega napada, zato menim, da njihova vznemirjenost ni bila pretirana in da še danes uživajo v svojem kotičku.  Prav zaradi tega nisem izdal njihovega naslova  bivanja.

O modrasih in našem spoštovanju

Modras je pri nas živeča strupena vrsta kač. Kot pravijo strokovnjaki,strup človeku ni smrtno nevaren. Praviloma se kače na daleč  izogibajo srečanja s človekom. Tudi ob srečanju se skušajo čim prej skriti. Ker imajo dobro varovalno barvo jo lahko med hojo nenamerno pohodimo, kar pa v veliki večini primerov pomeni napad kače, ki se lahko konča z ugrizom kače.  Gibanje po brezpotjih je zanimivo doživetje, toda moramo  se zavedati,  da vstopamo v svet, kjer gospodarijo prvobitni prebivalci. Ljudje smo tu vsiljivci, ki motijo njihov mir in življenjski ciklus. Zato spoštujmo njihova pravila, če želimo da bodo še naprej del našega planeta in bodo krasili našo naravo.

Bojan Šibila

Isti avtor