Prvič
Pred leti sem na potepanju po brezpotjih zasavskih hribov odkril domovanje zajetnega modrasa. Da je modras, sem ugotovil po značilnem vzorcu na hrbtu telesa in glavi, kjer je ponosno kraljeval rožiček, prepoznavni znak predstavnika te vrste plazilcev. Za mnoge neprijetno srečanje, ki bi bilo verjetno hitro pozabljeno, če … Ob prvem srečanju je sledil hiter umik in priprava fotografske opreme, ki se v takih nenadnih dogodkih, vedno znajde v nahrbtniku. Podprt z dobro mero adrenalina se ponovno približam plazilcu, ki se je na mojo srečo še vedno brezbrižno sončil. Še korak in fotografski aparat zapoje svojo pesem. Škljoci predramijo brezskrbneža, ki … ne ni skočil proti vsiljivcu, še manj pokazal svoje orožje, temveč elegantno, v svojem slogu, izginil nekam v skale. Radovednost je bila potešena, adrenalin je usahnil in pot je bila poplačana z nekaj posnetki.
Drugič
Tu bi lahko končal svojo zgodbo, toda ta ima nepričakovano nadaljevanje. Ko doma, v naslanjaču, pregledujem fotografije potepa odkrijem, da sta na posnetku dva predstavnika svoje vrste. Daljši in zajetnejši, ki je glavna zvezda fotografije, in v kotu, popolnoma izven fokusa, kot bi se izrazili fotografi, le nekaj deset centimetrov od moje noge, dobrih deset centimetrov veliki sorodnik, najverjetneje potomec fotografiranke. To pa je nekaj drugega. Torej nisem zasačil le »modrasa«, ki je leno lovil prve spomladanske sončne žarke, temveč družinico na dvorišču svojega doma.
Tretjič
Kot vsaka dobra zgodba ima tudi ta tretje dejanje. Začne se z zgoraj omenjenim načrtovanjem potepa po brezpotjih Zasavja. Isti kraj približno dve leti kasneje. Tokrat se pogumno, čeprav ne ravno brezskrbno, bližam kraju prvega srečanja z modrasom. Fotoaparat je pripravljen, parametri nastavljeni in prst na sprožilcu. Oči nestrpno iščejo karkoli podobnega plazilcu. Kmalu ob razgreti skali opazim značilen vzorec, ki izdaja modrasa. Skušam najti kar najboljši položaj za uspešno fotografijo. Zato se v slogu knjižnih junakov Karla Maya približam z nasprotne strani. Ko previdno pogledam izza skale, ugotovim da znanca ni več . Kljub temu ne obupam in že naslednji previdni korak razkrije skrivališče. Sledi serija klikov fotografskega aparata in preden se mu uspe ponovno skriti, je že ovekovečen v fotografski napravi. Toda njegovo nepredvideno gibanje predrami njegovega brata, ki je skrit dremal v bližini. Tudi on se odpravi proti drugemu skrivališču, vendar je med tem tudi on ujet v fotografski objektiv. In kjer sta dva, mora biti tudi tretji. Vznemirjenost raste, saj je očitno, da sem odkril kraj, kjer imajo predstavniki te kačje vrste svoj spomladanski zbor. Pred naslednjim korakom oči temeljito pregledajo dober kvadratni meter površine, kamor sta se skrila modrasa. Iz izkušenj tudi neposredno okolico mojega stojišča. Ni bila zaman ta previdnost, saj pod kamnom, na katerem stojim, opazim značilen cik-cakasti vzorec tretjega člana družbe, ki se skuša skriti v preozko režo pod kamnom. Čeprav se je sramežljivo skrival pred fotografskim objektivom, vseeno pritisnem sprožilec, a ujamem le del njegove poslikave. Posnetek, ki razodeva, da kljub navidezni podobnosti vzorca na hrbtu plazilca vsak zase označuje posamezni osebek.
Še zadnji pritiski na sprožilec fotoaparata in umik iz tega kačjega vrta. Kačice, ki so merile le približno 30 cm, so mi kljub svoji majhnosti dvignile število srčnih utripov.
Razburljivo doživetje, ne ravno v slogu nastopajočih na National Geographic in podobnih oddajah na TV sprejemnikih. Moj namen ni bilo lovljenje kač in njihovo mrcvarjenje po rokah, poleg pa zagotavljati, da se počutijo tako kot v materinem naročju. S svojo prisotnostjo nisem izzval njihovega napada, zato menim, da njihova vznemirjenost ni bila pretirana in da še danes uživajo v svojem kotičku. Prav zaradi tega nisem izdal njihovega naslova bivanja.
O modrasih in našem spoštovanju
Modras je pri nas živeča strupena vrsta kač. Kot pravijo strokovnjaki,strup človeku ni smrtno nevaren. Praviloma se kače na daleč izogibajo srečanja s človekom. Tudi ob srečanju se skušajo čim prej skriti. Ker imajo dobro varovalno barvo jo lahko med hojo nenamerno pohodimo, kar pa v veliki večini primerov pomeni napad kače, ki se lahko konča z ugrizom kače. Gibanje po brezpotjih je zanimivo doživetje, toda moramo se zavedati, da vstopamo v svet, kjer gospodarijo prvobitni prebivalci. Ljudje smo tu vsiljivci, ki motijo njihov mir in življenjski ciklus. Zato spoštujmo njihova pravila, če želimo da bodo še naprej del našega planeta in bodo krasili našo naravo.
Bojan Šibila
