V knjigi je podrobno opisano takratno stanje življenja v naši državi, iz katere so se odločili okupatorji izgnati v tujino skoraj dvajset odstotkov prebivalstva, to je med 220.000 do 260.000. Slovensko ozemlje so si razdelili Nemci, Italijani, Madžari in manjši del tudi Neodvisna država Hrvaška. Po zbranih podatkih je moralo svoj dom zapustiti okoli 90.000 ljudi, med njimi 20.000 otrok. Po sedemdesetih letih še vedno žrtve vojnega nasilja čakajo, da se jim prizna odškodnina. Takoj po vojni so natančno popisali in ocenili škodo, ki je nastala na privatnem, cerkvenem in državnem imetju.
Žrtve vojnega nasilja so šele v Republiki Sloveniji dobile nekatere pravice po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, objavljene v Uradnem listu RS št. 63/95 z dne 6. 11. 1995. Za odškodnino, ki bi jo morala plačati Nemčija, ni politične volje, da bi se izterjala, čeprav so jo na mirovnih in reparacijskih konferencah priznali.
Knjigo je avtor Gregor Kaplan predstavil na pogovornem večeru v Knjižnici Toneta Seliškarja, a na žalost redkim obiskovalcem. Minilo je že veliko let od tistih težkih, krutih časov. Morda je bilo preveč govora o naših in vaših. Izgnanci so bili vedno na slabi strani, nihče jim ni hotel prisluhniti, prejšnji sklic državnega zbora je potrdil prvo branje, da bi dobili simbolično vsoto za odškodnino. Zdaj čakajo, da bi prišlo do drugega branja in potrditve predloga, da bi žive priče takratnega časa dobile potrditev, da jim priznajo odškodnino.
Irena Vozelj
