V Zasavju še vztrajajo nekatere stare obrti, kot so čevljarji, šivilje … Se Zasavskih pet poslužuje njihovih storitev? Menijo, da je pomembno ohranjati lokalno gospodarstvo ali so po njihovem mnenju koristnejše velike trgovske verige in nakupovanje preko spleta, ki je prineslo večjo izbiro cenejših izdelkov? Kaj menijo o potrošniški kulturi, ki je zaznamovala naš vsakdan? So morda od staršev, starih staršev … podedovali kak predmet, ki ga kljub njegovi starosti še vedno uporabljajo?

Nada Brezovar, soavtorica projekta Družinsko drevo Občine Zagorje ob Savi

Oživljanje starih obrti bi bilo vredno podpreti tudi s strani vsake občine. Lepo se je sprehoditi čez Škofjo loko, kjer so nad vrati obrti obešeni znaki obrtnikov. Tudi v Zagorju je videti takšen znak pred frizerskim salonom Simone Flere. Vem, da si mnogi ne upajo odpreti svoje delavnice. Morda pa bi odprli trgovino, kjer bi lahko prodajali posamezniki, čeprav nimajo uradno odprte obrti. Tašča moje hčere je izredna šivilja, ustvarja slinčke, šivane igrače, oblekice, odeje, … seveda trenutno za svojo vnukinjo in znance. Osebno dopolnilno delo, vrednotnica, je možnost, da bi ljudje ustvarjali in prodajali v skupni trgovini. Občine bi morale odpreti trgovine z artikli, ki jih ustvarjajo njihovi občani.


Tea Lopan, avtorica magistrskega dela Kletvice in psovke v trboveljskem govoru

Uporabljam čevljarja in obiskujem šiviljo. Mislim, da se iz kapitalistične družbe, v kateri živimo, počasi vračamo nazaj k ročno izdelanim izdelkom (razen za živila se predvsem poslužujemo trgovinskih verig). Tudi v Trbovljah se je odprlo nekaj manjših trgovinic, ki niso del trgovskih verig, in mislim, da ljudje kar pridno kupujejo v njih. Malo zato, da podprejo lokalne ljudi, malo pa zaradi njihovih posebnih produktov. Tudi na tržnici se ljudje dvakrat na teden (v Trbovljah) poslužujejo doma pridelanih dobrin in glede na obisk tržnice je tudi nakup teh živil kar velik (vendar ničen v primerjavi s trgovskimi verigami). Menim, da je težava tudi v tem, da so v trgovskih verigah cenejši izdelki, posledično si jih ljudje glede na standard lažje privoščijo.


Marko Planinc, direktor Zavoda Savus, organizator Jamatlona in Rudarskega teka

Sem zelo slab nakupovalec in potrošnik, čeprav bi se znal pasti po trgovinah. Pa ni niti časa, niti denarja za nakupe kar tako. Torej, kar rabim, ponavadi kupujem v domačem kraju. Žal je na Dolu izbira slaba in moram včasih po stvari, ki jih imam rad in so zame precej običajne, tudi drugam. Ne pripada nam, je stalen odgovor trgovk. Pravzaprav, si mislim, ne pripada nam, kupcem, ker živimo v manjšem kraju. Tako najboljši sosed že dolgo več ni najboljši sosed, ampak je takšen, kot so vsi sosedje. Običajno znosen, kdaj pa tudi ne. 😊 No ja, so pa Zasavci navajeni na velike trgovske centre, saj so navajeni na »fasngo«. Veliko ljudi iz moje okolice še vedno »fasa« enkrat mesečno, največkrat celo v Celju. Žal mi je, da je propadla večina malih trgovinic.

Včasih sem več hodil k čevljarju, danes so čevlji takšni, da jih je takrat, ko bi jih bilo treba pokrpati, bolje vreči stran. Nazadnje mi je čevljar super popravil gojzarje. Tudi kakšnega drugega obrtnika obiščem, če imam potrebe. Še vedno so zanesljivi in vešči različnega dela. Zdi se mi, da večina ljudi sploh ne ve, da so med nami in nam lahko marsikaj popravijo ali pa uredijo. Žal mi je, da se ne odloča za rokodelske poklice več mladih. Pa bi se lahko, saj ljudje vse bolj cenijo tovrstne izdelke in usluge (čevljarji, šivilje, mizarji, kovači, vodovodarji, električarji, pleskarji, oblikovalci usnja, gline, stekla), nekatere obrti pa so dobile z razvojem nove možnosti. Morda bi lahko v občinah razmislili, da bi uredili rokodelske centre, kjer bi ponudili tovrstnim mojstrom skupne prostore za delo. Nekatere dejavnosti bi se lahko zelo dobro prepletale.

Potrošništvo me ne gane. O starih predmetih svojih prednikov pa: prve mi na misel pridejo vile starega očeta z doma narejenim štilom, ki je kriv in zato poseben. Kovinski del vil je že precej obrabljen, štil pa se drži in priča o trdoživosti lesa.


Anka Sotlar, predsednica KS Ivan Keše

Še vedno se poslužujem storitev naših, zasavskih obrtnikov, saj se mi zdi, da s tem majhnim prispevkom na nekakšen način podpiram lokalno gospodarstvo. Je pa res, da se je v tem hitrem tempu življenja tudi pri meni spremenila potrošniška kultura in veliko stvari naročim kar preko spleta, saj si velikokrat enostavno ne vzamem časa za obiske trgovin. Razvoj interneta in hitrost našega vsakdana nas žal nekako sili tudi v takšen način nakupovanja. Menim, da je spletno nakupovanje po eni strani koristno zaradi tempa življenja, vendar pa nas tako kot na mnogih drugih področjih to ponovno odvrača od vsakdankega stika z ljudmi in lokalnimi predelovalci. Še vedno upam, da se bo vsaj v manjših mestih ohranilo obrtništvo in da ne bodo prihodnost le velike trgovske verige. Po zgledih iz tujine menim, da se ljudje po razmahu interneta, ko so vse naročevali preko spleta, ponovno zatekajo k lokalnim proizvodom v želji po iskanju kvalitetnejših produktov. Od starejših predmetov še nosim prstan svoje mame, ki ga je izdelal lokalni zlatar.


Sergej Škofljanec, pevec zasedbe San Di Ego

Živimo v časih, kjer je izbira, kaj lahko kupiš, takorekoč neskončna, denarja pa je pri večini ljudi čedalje manj in posledica tega je, da smo praktično prisiljeni kupovati cenejše stvari, če si hočemo vsaj en del tega, kar nam moderni trg ponuja, privoščiti. Res je tudi, da večine stvari, ki jih kupujemo, sploh ne potrebujemo, ampak smo skorajda zmanipulirani, predvsem preko medijev, da to enostavno moramo imeti, da ne bomo izpadli preveč nazadnjaški in neprilagojeni. Drug problem, ki se pojavlja pri kupovanju nujno potrebnih stvari oziroma dobrin, kot so hrana, pijača, obleka itd., pa je ta, da večina ljudi raje kupi več cenejših izdelkov slabše kvalitete in to samo zato, ker so poceni ali pa v neki kvazi akciji, kot da bi kupili eno za malo več denarja, ampak preverjene višje kvalitete, kar se dolgoročno bolj splača v vseh pogledih. Opažam pa, da so se ljudje začeli končno zbujati in prepoznati to prevaro, zato tudi čedalje bolj posegajo po izdelkih iz raznoraznih šiviljskih in čevljarskih delavnic, zdravi prehrani, pridelani predvsem doma, itd. Sam nisem nobena svetla izjema, kar se tiče modernega potrošništva, in velikokrat nakupujem preko spleta, ampak predvsem zato, ker sovražim nakupe v velikih trgovskih centrih, kjer se večina trgovin sedaj nahaja. Prednost dajem kvaliteti, čeprav včasih kupim tudi kakšen »klump«, kar pa ponavadi kmalu obžalujem, ker me na koncu ravno to največ stane. Vidim pa, kam vse to pelje, in če se ne bomo čim prej prebudili iz te neo-liberalistično potrošniške nočne more, bo naša prihodnost vse prej kot lepa. Sicer pa lahko samo pogledamo pri naših starših ali pa starih starših kakšne stvari (razni stroji, obleke, obutev), ki jih še imajo in so stare 20, 30 ali več let. Če so bile kolikor toliko negovane, so še danes v dobrem in funkcionalnem stanju. Le zakaj …