Novice in trači

Sem pasiven bralec. Bolj pogosto kot dnevne časnike spremljam modne magazine. Dnevne novice tako ali tako zasledim na socialnih omrežjih, hote ali nehote (smeh). Če pa zaidem med brskanjem po spletu, si rad preberem tudi kaj o politiki. Tračev je pa tako ali tako dovolj povsod, ha ha.

Časopis berem, v kolikor mi čas dopušča. Po navadi novice berem na spletu, ker se mi zdi, da so tam najbolj ažurne. Ta varianta mi je tudi bolj všeč, ker si lahko selektiven. Do televizije pridem šele proti večeru, a takrat raje pogledam kakšno nadaljevanko ali film. Večerne ure ne namenjam novicam. Zanimajo me predvsem aktualne novice z vseh področjih, katere (vsaj upam) niso rumeni tisk. Cenim namreč novice, ki so osnovane na dejstvih, ne predvidevanjih in osebnih mnenjih. Tega si moramo ustvariti sami.

Dnevne novice najpogosteje prebiram preko spleta, in sicer na portalu MMC. Od tiskanih medijev pa redno prebiram Zasavski tednik in Hrastov list, da sem na tekočem z lokalnimi dogodki. Šport je tisto področje, ki me najbolj zanima in kar najraje spremljam, seveda pa po službeni dolžnosti spremljam tudi ostalo dogajanje.

Kje so že tisti časi, ko sem vsakodnevno prelistavala časopise. Kot otrok smo imeli naročen za odraslo branje Dnevnik, Nedeljski dnevnik, zame Pionirski list (danes PIL), še prej Ciciban. Potem sem bila najstnica in začeli so izdajati tračarski časopis Lady, ki sem ga kdaj kupila na skrivaj in prebirala novice iz sveta slavnih in bogatih. Zanimivo, da sem imela na svoje ime takrat naročeno Mladino, politika me je takrat prav zares zanimala, tranzicijski časi osamosvajanja naše države. Kdaj pa kdaj mi je pod roke v frizerskem salonu prišla kakšna starejša številka Naše žene. Potem pa je prišel čas »resnosti in odraslosti«. Kdaj pa kdaj Delo, pa seveda dnevno informativne oddaje na televizijskih postajah, ki jih tudi danes pogledam, včasih celo »za nazaj«, ker je delavnik glasbenikov zamaknjen v večerni čas. In to od notranje, zunanje politike, do novičk iz naših krajev, pa športni dogodki (čeprav, roko na srce, me ne zanimajo ravno vsi športi in potem kaj preskočim), pa seveda kultura, logično, glasbeni dogodki še najbolj, ne glede na zvrst.

Danes mi od »papirja« ostaja samo še nekaj občasnega rednega branja lokalnih časopisov, ki včasih ponudijo »več«, včasih pa »premalo« branja, ki bi zajemalo res pomembne, dobre, zanimive teme iz našega zasavskega, trboveljskega življenja. Pa Šolski razgledi, mesečnik, kjer z zanimanjem preberem tudi kaj strokovnega in raznolikega iz življenja in dela šolstva doma in v tujini. In smo čisto na koncu. Vsak dan, res vsak dan, visim na internetu. Veliko dobrega branja, če ga le poiščeš, se lahko najde na spletnih straneh različnih medijskih hiš, ki pokrivajo dnevne novice. In to tako tuje, kot slovenske in seveda domače zasavske.

Seveda spremljam dogajanja v svetu in pri nas. Nekako to s starostjo postane obvezen del dnevne rutine, ki gre v mladosti mimo nas, ker imamo takrat »pomembnejše« stvari!? Vsekakor uporabljam pametni telefon in računalnik za seznanjanje z informacijami na spletu, saj sem prepričan, da se je obdobje časopisov vsaj za mlajše generacije izteklo. Starejši, ki niso vešči novih oblik pridobivanja informacij, še prisegajo na šelestenje in vonj časopisnega papirja, a vseeno sem prepričan, da je informacijska doba izrinila vse ostale oblike podajanja informacij in s tem tudi naredila veliko za ohranitev okolja. Drugače pa se informiram o vsem, le trači, verjetno zaradi resnosti (beri: starosti) nimajo mesta na mojem seznamu priljubljenih.

Neverjetno je to, koliko časa smo včasih porabili za iskanje kakršnihkoli informacij (zvezki, skripta, knjige, časopisi), sedaj pa so nam z dvema, tremi kliki dostopne tako rekoč v trenutku in le s poznavanji računalniških orodij in informacijskih tehnologij lahko napredujemo kot družba znanja.