nedelja, 23 junija, 2024

Iz te kategorije

Nostalgično neko poletje

»Zame kot osnovnošolca so bila poletja nekaj najboljšega. Bile so poletne počitnice, ki sem jih vedno preživel zelo aktivno. Poleg rednih treningov plavanja, sem prosti čas preživel zunaj na kakšnem igrišču ali pa se doma podil s prijatelji ali bratom okoli hiše. Prav tako sem vsako leto šel z družino  na morje. Lahko rečem, da sem vsako poletje izkoristil maksimalno. Mislim, da današnji mladini to manjka, saj večina otrok preživi počitnice doma za računalniki, telefoni in podobnimi napravami, ki so danes na voljo.«
Domen Dornik, triatlonec iz Trbovelj


»Prvi spomin na poletje je “hrastniški” Štinjan z malimi hišicami in vožnja tja, nepredstavljiva za današnji čas: mali lepi beli fičo, starši, stari starši, dva otroka plus vse potrebno za 10 dni morja. Otroška leta so bila nato  vezana na nepozabni izlaški bazen,  nesporni zmagovalec  v spominu  vseh, ki smo tam odraščali (kljub nivei brez faktorja, pordeli koži in brencljem). Podobno je bilo kasneje v trboveljski “kopalnici”. Zakaj so zadnja desetletja poletja postala tako kratka, pa mi še vedno ni jasno.«

Marjetka Bizjak, ravnateljica STPŠ Trbovlje


»Letos bom dopolnil šele četrt stoletja, tako da se od mojih osnovnošolskih let kaj dosti ni spremenilo. So pa to vsekakor bili brezskrbni časi. Poletja sem večino preživljal na dvorišču z vrstniki iz našega in sosednjih blokov. Skrivali smo se, lovili, kartali in se igrali trgovino ali šolo na stopnišču. Tako smo vsak dan preživeli zunaj in vsak dan upali, da bo vreme naslednji dan lepo. Poletne dopoldneve sem večkrat preživljal tudi z društvom prijateljev mladine, s katerim smo večkrat šli na bazen, obiskali bližnje hribe ali imeli ustvarjalne delavnice. Vsakič sem komaj čakal letovanje v Savudriji, kamor sem šel, če se prav spomnim, šestkrat zapored. Na tiste čase mi je ostalo veliko lepih spominov.«

Aljoša Frelih, absolvent medicine in član medicinske odprave v Ugando


»Z veseljem se spominjam otroških let. V Prapretnem nad Hrastnikom, kjer smo stanovali, je bila generacija dečkov in deklic približno enakih let. Naša domišljija in ustvarjalnost sta bili brez meja. V okviru kulturne dejavnosti v kraju smo nastopali za vsak praznik in poleg recitalov imeli tudi gledališke predstave.  Delali smo hišice v gozdu. Z orodjem, ki smo ga imeli na razpolago, je to kar trajalo in ko smo delo končali, je bilo veselje toliko večje. Naredili smo tudi splav iz starih vrat in zračnice ter se potem prevračali v manjšem potoku. Radi smo se tudi skrivali, igrali košarko, nogomet, namizni tenis, karte, človek ne jezi se, … To so bila najbolj brezskrbna leta, vsake počitnice pa čudovito preživete. Zaradi veliko dogodkov se mi je vedno zdelo, da so tudi trajale dolgo časa.«

Majda Krošlin, direktorica Forsteka, Dol pri Hrastniku


»Poletja sem kot osnovnošolec preživljal tako na morju kot pod Lisco pri starih starših, a največ doma v Zagorju, na naši ulici. Dneve smo s klapo preživljali brezskrbno, veliko časa preživeli zunaj, se vozili s kolesi, se šli »zemljo krast«, tekali, se lovili in vsake toliko šli na bazen v Zagorje ali na Izlake, kjer je porcija legendarnega pomfrija bila pač obvezen del obiska.«

 

Marko Pavlovič, direktor MC Zagorje ob Savi

Isti avtor