December je mesec, za katerega statistike kažejo največjo prodajo v letu. In zakaj hitimo od trgovine do trgovine, si razbijamo glavo s tem, kaj naj kupimo (in včasih za to popolnoma izpraznimo denarnico ali se celo zadolžimo) ter zapravljamo čas? Ne ustavimo se niti za nekaj minut, da bi se vprašali, kaj bomo kupili in zakaj. Si z darili kupujemo priljubljenost? Kupujemo darila zato, da bi nas imeli obdarovanci radi? So darila za otroke odkupnina za čas, ki ga ne preživimo z njimi? Na žalost moramo priznati, da nas je kolesje modernega časa popolnoma potegnilo vase – kljub krizam in ostalim težavam. Pravo nasprotje te »nakupovalne mrzlice« pa je praznik sv. Miklavža, katerega na Slovenskem praznujemo od leta 1839 naprej.
Sveti Nikolaj je živel v četrtem stoletju in je bil škof v Miri. Bil je bogat, pobožen, predvsem pa zelo dober do bližnjih. Je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov. Še posebej nestrpno ga (tako kot so ga že nekdaj) pričakujejo otroci. Sveti Miklavž, ki dandanes obiskuje otroke po cerkvah in mestnih ulicah, je prijeten mož, oblečen v belo oblačilo, na glavi ima mitro, v eni roki drži škofovsko palico in v drugi roki knjigo, v kateri so z zlatimi črkami zapisana imena pridnih otrok. Pred njim se ne zaprejo nobena vrata. In ko gredo otroci spat, jim skrivaj prinese darila in nato zopet izgine. Ta darila so skrbno narejena, saj se na obdarovanje sv. Miklavž pripravlja vse leto – vsakomur želi podariti tisto, kar potrebuje. Na predvečer praznika sv. Miklavža so nekdaj otroci, preden so legli v posteljo in zmolili večerno molitev, nastavili pehar; komaj so čakali jutra, da so lahko videli, če so bili dovolj pridni, da njihov pehar ni ostal prazen; iz njihovih oči so se zasvetile iskrice veselja, če je bilo v njem polno orehov in suhega sadja – pravo razkošje pa so bile že kakšne volnene rokavice ali nogavice. Poleg peharja pa seveda ni manjkala šiba – ta ni bila namenjena kaznovanju, pač pa je (postavljena v kot) vse leto opominjala k pridnosti in ubogljivosti. Namesto iskric pa so oči premnogih otrok tisto jutro zalile solze žalosti – čeprav so bili pridni, so njihovi peharji ostali prazni. In vsakokrat so otroci, ki jih je obiskal sv. Miklavž, del svojih skromnih daril podarili naprej in tako tudi oni postali mali miklavži.
Danes so v veliki večini »lačne« daril le otroške oči; v resnici pa ne potrebujejo nič od tega, kar si želijo. V resnici potrebujejo le ljubezen in čas svojih staršev – in tega jim je treba dati, kolikor je le mogoče. Tega ne nadomesti nobeno darilo. Namesto zapravljanja časa za tekanje po trgovinah, naj bo ta čas raje namenjen skupnemu ogledu lutkovne predstave ali igrice, obisku kakšne znamenitosti, družinskemu letovanju, skupnim sprehodom, pogovoru in igri. Se pa ob taki priliki kar sama od sebe ponuja priložnost, da otrokom razložimo, da so tudi oni lahko mali miklavži, če prijatelju ali sošolcu nekaj podarijo in ga s tem razveselijo.
Joža Sotenšek
