Jelka Jantol
Niti časa
Že skoraj je odšla jesen
in zima, kot mrak dan je pred večerom,
v temo in led, naravo vklenila.
V otožnosti sivine
ni se ničesar veseliti.
Kot strupene megle
vlečejo se dolgih ur,
minut neskončne niti.
Kot da se počasi ustavlja čas.
Ne teče življenje več
kot pesniku vesela rima.
Otrpnil je korak.
Ni več volje še naprej kreniti
in mladostnih sanj še kar naprej snovati,
življenju s slavospevom še laskati.
Ko srce ječi
z oklepom jeklenim se hiti obdati,
da nič več ne drhti in upa,
da novih mu izgub se ni več treba bati.
Foto: Vukašin Šobot Tišina
Jelka Jantol je lani v kratki predstavitvi zapisala: »Sem dipl. vzgojiteljica in sem pred upokojitvijo. Sem mama odrasli hčeri in poročena. Imam kar nekaj hobijev in vedno premalo časa. Oblikujem nakit, slikam, pišem kratko prozo in poezijo, rada berem, vrtnarim, obožujem živali in še kaj bi se našlo. Pišem že iz šolskih časov, prav tako rišem. Trenutno kot predsednica vodim Društvo Lila Litija. Objavljala sem v različnih publikacijah (Jesenske misli, Regrat, Rdeči veter, v publikacijah društva), svoje pesniške zbirke pa še nimam in menim, da bom morala za to še malo izpiliti svoje pesniške sposobnosti. Pesmi sem predstavila tudi na samostojnem literarnem večeru ob razstavi svojih slik v Knjižnici Šmartno pri Litiji. Udeležujem se raznih ex temporov, kreativnih delavnic pisanja in risanja, slikanja, taborov. Od svojega 38. leta živim v Litiji.«
