Učiteljico petega razreda na OŠ Ivan Skvarča Zagorje Nino Jelen so izbrali za najboljšo učiteljico v slovenskih osnovnih šolah v okviru širšega projekta “Učitelj sem! Učiteljica sem!”. Projekt pod okriljem nacionalne platforme Partnerstva za spremembe in AmCham Slovenija se je povezal s svetovnim izborom za najboljšega učitelja oziroma učiteljico Global Teacher Prize. Izbor so v Sloveniji priredili prvič, finale svetovnega izbora bodo pripravili v Parizu.
Kako so vaši učenci sprejeli to priznanje?
Ves čas so mi samo to govorili, da sem dobila to priznanje, ker imam najboljše mulce v razredu. (smeh)
Kakšna učiteljica ste?
Zdi se mi, da sem učiteljica, ki ima in bo vedno imela v sebi malo mulca. Tako da se mogoče znam nekako postaviti na njihovo raven. Zanima me to, kar njih zanima, res sem rada z njimi, res rada ustvarjam z njimi zanimive in drugačne stvari.
Zdaj že dve leti učite v mestnem okolju. Je velika razlika med učenjem tu, v Zagorju, ali pa na Podkumu?
Niti ne. Otroci so otroci na podeželju ali pa v mestu. Mogoče je na podružnici več druženja med samimi učitelji, več je dogovarjanja. Na majhni šoli smo res kot ena družina, vsi smo bolj povezani med seboj. Na večji smo sicer tudi, a ne toliko. Vseeno je šola velika, vsak je usmerjen bolj v svoj razred. To je največja razlika.
Kot učiteljica ste se lotili nekaj zanimivih projektov. Kateri je najljubši?
Najboljša stvar, ki sem jo delala v šoli, so bili sigurno rock muzikal Rock Ivančki. Vsi v šoli smo delali, učitelji, učenci, da smo lahko rokali na odru in se povezali na čisto drugačen način. To je bilo nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v letih poučevanja.
Poučevanje vas je pripeljalo na različne naslove, tudi v Bruselj, pa do predsednika države. Kako gledate na to?
Nikoli nisem nekaj delala zato, da bom dobila nagrado ali kaj podobnega. Delam zato, ker mi je fajn delati nekaj, kar mi prinese nekaj v srce, kar je vznemirljivo. Ko dobim idejo za projekt, komaj čakam, da pridemo v šolo, da ga pričnemo razvijati. Učenci so vznemirjeni, sama tudi, to je najbolj fajn pri teh stvareh. Nikoli ni končni cilj kakšna nagrada, ampak proces učenja.
Pa zaradi takšnih projektov trpi pouk?
Ne. Na podružnici sem veliko delala že v jutranjem varstvu in v podaljšanem bivanju. Zdaj delamo tudi v okviru razširjenega progama. Med poukom delamo malo drugače in meni ni škoda teh ur. Ne sekiram se, če malo obrnem svoje ure.
Včasih so učenci imeli najraje telovadbo. Še vedno?
Še vedno imajo najraje šport, radi so zunaj. Potrudim se, da gremo vsak dan ven, da tečemo, se poigramo. Odmor ali prosti čas jim še vedno veliko pomeni. Ravno včeraj sem jih spraševala, kateri jim je najljubši predmet, in so rekli šport, potem pa kakšna družba, potem je pa že kar matematika na vrsti.
Res?
Ja, veliko jih ima rado matematiko. Tisti, ki je pa nima, je pa res nima. (smeh) Se pa trudim, da jim jo vseeno približam.
In kako se kot učiteljica spravite v pogon pri vsebinah, ki vam niso najbolj ljube?
Poskušam jih nekako razumeti ali pa jih raziskati z drugega vidika, ker mislim, da lahko učitelji navdušimo otroke za katerokoli snov. Jaz recimo nisem ravno kemik, naravoslovec. Tu mi pomaga malo mož, ki mi zna kakšne stvari malo drugače razložiti. Za peti razred sem se morala kakšno stvar tudi naučiti. (smeh)
Svoje izkušnje kot učiteljica rada delite tako po spletu kot po časopisih. Zakaj?
Če vidim, da je bila ura res fajn, zakaj ne bi še drugi učenci ali pa učitelji imeli nekaj od tega. Še posebej v tem času je pomembno, da si učitelji med seboj stvari delimo. Ideje in gradivo prehajajo iz rok v roke. Včasih pač nimaš ideje, kako predstaviti kakšno snov, pa pobrskaš po spletu in lahko najdeš ogromno rešitev.
So vas že kdaj prosili, da bi šli na kakšno šolo predavati, kako delate?
Ravno včeraj sem imela predavanje na spletu za eno izmed osnovnih šol. Predavala sem že na nekaj šolah, pa tudi študentom, rada delim ideje, ki so v razredu uspele.
In kakšne stvari so to?
Najbolje je takrat, ko se otroci učijo sami. Da se ne postavim pred razred in jim predavam, ampak oni sami raziskujejo. Lahko povem, kako spoznavamo Rimljane. Začeli smo s pogovorom, zakaj morajo otroci sploh spoznati Rimljane. Čeprav sem pričakovala, da bo kdo rekel, da zaradi ocene, tega ni rekel nihče. Njihovi odgovori: zato, ker so Rimljani vplivali na našo zgodovino; da razumemo zgodovino; da delamo primerjave; da so splošno razgledani; zato, če te kdaj kakšen fant ven pelje, da se lahko z njim o nečem pogovarjaš; če bodo šli kdaj na milijonarja, da bodo vedeli odgovor. Potem smo se pogovorili o načinu pouka. Eden bi najraje kar sam raziskoval, drugi bi delali v skupinah. Kje bomo dobili informacije? Recimo na spletu, v knjigah, vprašali bomo starše itd. Včeraj smo se postavili v krog in rekli, da bomo zavrteli časovni stroj. Zavrteli smo ga tako, da smo odtekli 7 krogov najprej, potem smo si dali zračne petke, zamižali in se zbudili v čas Rimljanov. Uprizorili smo gladiatorske bitke. Tako spoznavamo Rimljane malo skozi igro, malo preko raziskovanja. Takšen pouk je za otroke najboljši.
Kako ste preživeli korono?
Moja skupinica otrok je bila res luštna, motivirani so bili, dobre volje, tudi če sem jaz kdaj šla malo težje pred računalnik, so bili oni tisti, ki so komaj čakali, da se bomo dobili. Seveda je bil kakšen slabši dan, ko je padla motivacija, ampak tudi v šoli kdaj pade. Večino časa so lepo delali, sodelovali, tudi kakšne projekte smo izpeljali, raziskovali. Se mi zdi, da so se veliko naučili.
Kako je pa v razredu?
Zdaj je pa veliko boljše. (smeh) Na daljavo ne bo nikoli tako kot v razredu. To je lahko en del poučevanja. Kar kamen mi je padel s srca, ko smo šli spet v šolo. Zdaj lahko popoldne malo zadiham, prej sem imela polno glavo, kaj še moram narediti, kaj moram še odpisati, kako bom razložila snov na drugačen način, da bodo res razumeli.
Poučevanje na daljavo je verjetno bolj zahtevno tako za učitelje kot učence, da ne govorimo o starših …
Ko smo delali raziskave, govorim za peti razred, so starši zagotavljali, da so bili otroci zelo samostojni. Vsak dan smo se dobili 15 čez osem in dve uri delali skupaj. Razložila sem snov, potem pa so delali samostojno. Na koncu smo se spet dobili in preverili narejeno. Ustvarjala sem filmčke, tako da večinoma sploh niso potrebovali pomoči staršev. Res pa je za učitelja veliko dela. Če želiš posneti filmček, čeprav je dolg le tri minute, vzame kar nekaj časa, tam pol ure, da vse narediš.
Kako pa so kolegi sprejemali pouk na daljavo?
Na šoli smo se odločili, kako bomo delali, in mislim, da je bilo delo odlično organizirano.
Kakšne izkušnje je vam prinesla korona?
Pri sebi sem se odločila, da bom pozitivna. Če bi bila sama slabe volje, bi bili tudi otroci, to je dejstvo. Če sem sama ok, tudi otroci vidijo, da se nam ne dogaja nič hudega in so tudi oni ok. Najbolj pozitivna izkušnja pa je ta, da smo se učitelji res dobro povezali, tudi nekateri otroci so se med seboj zelo povezali. Mogoče se prej v razredu niso, na daljavo so se pa dobivali. Moje učenke so ustanovile krožek in so se dobivale popoldne, to se mi je zdelo zelo fajn. Tudi tehnološko smo vsi skupaj izjemno napredovali. Mogoče je kdo od učencev ugotovil, da mu takšen pouk celo bolj ustreza, tudi sami so se naučili uporabljat veliko spletnih orodji.
Kot učiteljica, ki se ne boji predstaviti v javnosti, ste verjetno precej izpostavljeni. Kako doživljate in » prenašate« to izpostavljenost?
V zadnjem času je bilo res kar veliko obveznosti, komaj sem tekla od ene točke do druge. Rekla sem si, da sem nekako predstavnica učiteljev in imam priložnost, da povem, kaj vse se dogaja v naših razredih, kaj vse počnemo in mogoče se bo kaj spremenilo. To sem vzela kot pomoč za dvig spoštovanja do našega poklica.
Kaj bi se moralo spremenit?
V Sloveniji imamo zelo dober šolski sistem. Pomembno pa je, da ima učitelj moč, kako se bo lotil neke stvari v razredu, kako metodo bo ubral, kak odnos bo imel do učencev. Zelo dolgo je bilo frontalno poučevanje edina stvar, ki smo jo poznali. Zdi se mi, da se čedalje več učiteljev opogumlja, da uporablja še kakšne druge pristope pri pouku. Imam občutek, da se dogajajo velike spremembe.
Tudi z menjavami generacij?
V bistvu poznam veliko starejših učiteljev, ki delajo krasne in inovativne stvari v razredu. Najbolj je fino, kadar se različne generacije povežejo med seboj.
Pa verjetno z napredkom tehnologije?
Ja, to sigurno.
Vas mika, da bi kdaj spoznali, kako delajo učitelji v tujini?
To res odpira obzorja. Ko sem bila v Bruslju, ko so nam predstavili njihove prakse, sem dobila veliko idej, ki sem jih vpeljala v razred.
Imate kaj težav s starši?
Načeloma ne. Ne vem, ali imam srečo, a imam res zlate starše, ki me podpirajo in znajo pohvaliti dobro delo. Vedno skušam igrati z odprtimi kartami, sem iskrena, povem jim tako, kot mislim, nič ne igram. Rada imam otroke, nobenemu ne bi hotela nič žalega, še nikogar nisem vzela na piko.
Koliko časa že učite?
12 let.
Zadnja nagrada, kako ste jo vzeli?
Doma me hecajo, da sem takrat, ko sem jo prejela, in so me vprašali, kako se počutim, rekla, da čudno. To je bila prva reakcija. (smeh) Tudi v razredu je podobno. Projekt mi je bil fajn, ker smo se vsi pri projektu trudili, da bi dvignili spoštovanje poklicu učitelja, ga povzdignili nazaj na to, kar smo včasih bili. Tudi sama to tako jemljem. Imam priložnost povedati, pokazati, kaj vse počnemo, da se učitelji res trudimo, poskušamo delati neke čudeže v razredu.
Mislite, da je spoštovanje do poklica povezano tudi s tem, da je poklic učitelja predvsem ženski? Da so moški iz šolskih učilnic zbežali?
Ja, to je škoda, fajn je, če so na šoli tudi moški učitelji. Res je postal ta poklic predvsem ženski. Upam, da se bo to v prihodnosti spremenilo. Ravno zadnjič smo se pogovarjali, da se tistim učencem ali srednješolcem, ki so zelo bistri, zdi premalo, da bi šli v ta poklic in raje ciljajo nekam višje. V bistvu pa morajo biti učitelji osebe, ki so res odgovorne, imajo širši pogled na ljudi in so zares ljudje. Že s tega vidika je učiteljski poklic premalo spoštovan, že med mladimi bi morali poskrbeti, da bi ga bolj cenili.
Kaj čaka vaše učence v prihodnjih letih?
Upam da lepši svet, kot je ta trenutno. Da bo korona šla, da se bomo lahko dotikali in objemali. Letos je bil moj projekt, da čim bolje speljem to leto čez. Glede naslednjih projektov pa, nekaj se mi že svita v glavi a ne še čisto … (smeh)
Veliko uspeha in čestitke še enkrat. Kaj pričakujete na svetovnem izboru?
Nič. Zmage ne pričakujem, tu so učitelji iz držav tretjega sveta, ki dobesedno rešujejo življenja otrokom. Njihovo delo se ne more primerjati z našim. Si pa želim, da bi lahko doživela ta dogodek v Parizu. Nekdo, ki ga je doživel, je razlagal, kako poseben je občutek, ko znani gostje zaploskajo učiteljem. To mora biti edinstven občutek, res si ga želim doživeti.
Marko Planinc
Foto: osebni arhiv, arhiv Savus
