Pravijo, da se avtor, ko izda knjigo, počuti enako, kot bi dobil otroka. To drži?
Čisto tako ni, je pa podobno, ker si ob izidu zelo srečen in vesel.
Izdali ste knjigo Ženičke in strički za daljnimi hribčki, za kako vrsto knjige gre?
To je knjižica o ženičkah in stričkih, ki živijo v eni vasici in so zelo prijazni, prijetni in pridni, vendar ima vsak od njih neke take čudne navade. Na primer, en ves čas prdi, en si vrta po ušesu, ena pada po tleh, ko se uči plesati. Med njimi je pa tudi Fotko, striček, ki jih je posnel. Ampak posnel je samo te njihove čudne razvade in posnetek objavil na spletu. Ko so ga vsi videli, noben ni več vedel, da so ti ženičke in strički prijazni in ljubki ljudje, ampak so se norčevali le iz njihovih napak, ker so bile te edine, ki so jih videli v posnetku. Z zgodbo bi rada otroke opozorila, naj ne dajejo vseh stvari na splet. Gre za varnost na spletu.
Nasploh radi svetujete, kako naj se obnašajo otroci in starši, kajne?
Kar rada pametujem, ja (smeh). Gre za spletni časopis Časoris, v katerem v rubriki delim pametne nasvete. Do tega sodelovanja je prišlo, ko smo v okviru šole prejeli nagrado informacijskega pooblaščenca in sva se spoznali z novinarko. Malo sva se pogovarjali, da bi bilo dobro, če bi imeli eno rubriko v obliki tete Justi, samo da bi bila jaz tovarišica Nina, ki bi delila neke pametne nasvete.
O čem največkrat pišete?
Večinoma se postavim v vlogo učitelja ali starša, pri čemer želim otroku po eni strani na bolj zanimiv ali smešen način poudariti pomen varnosti na spletu … ali mu dopovedati, da nesrečna ljubezen ne pomeni konca sveta, … Imam pa ob sebi tudi Metko Dolanc, ki naredi še film. Metka je pa luštna in mlada pa zabavna … Občutek imam, da potem vse povedano tudi drugače sprejmejo.
Kakšen je odziv?
Ko delim objave na učiteljski strani, jih zelo pohvalijo, povejo, da jih uporabijo pri pouku, jih preberejo otrokom, jim pokažejo filmček. Jaz upam, da znajo te vsebine uporabiti za kake razredne ure ali pač za vzgojne urice v razredu. Želim si, da bi bile vsebine uporabne, da bi jih učitelji vzeli za eno od izhodišč, začeli govoriti o kakšni takšni stvari.
Bi za vas lahko rekli, da ste blogerka?
Ne vem, jaz pišem. Če sem zaradi tega blogerka ali ne, ne vem. Pač rada pišem.
Koliko ljudi vas spremlja?
Ne vem, ko pišem za »Zasavske onlajn novice«, mi povejo, da objavo včasih prebere tisoč, včasih pa tudi tri tisoč ljudi. Včasih več, včasih manj, čisto odvisno od tega, kdaj objavijo ali koliko je drugih novic tisti dan.
Kako poskušate svojim učencem olajšati vstop v šolo?
Trudim se, da delamo tudi kake stvari, ki niso čisto tipične za šolo, na primer filme, ki smo jih posneli in objavili na Youtubeu. Z njimi se trudim veliko pogovarjati, jim tudi povedati stvari z svojega osebnega življenja, da vidijo, kako sem tudi sama le človek. Seveda se trudim imeti v razredu določeno avtoriteto, a obenem tudi zaupljiv odnos, saj želim, da se z mano pogovarjajo. Zdi se mi, da otroci to potrebujejo, nekoga za pogovor, nekega zaupnika.
Učite na Podkumu. Mislite, da bi bilo drugače, če bi učili na primer v Zagorju ali še večjem mestu, na primer v Ljubljani?
Ne vem, mogoče bi bilo.
Se pogovarjate z učiteljicami o tem?
Se pogovarjamo in veliko mi jih reče, da je meni lažje, ker delam z manj otroki. Da lažje izvedem kak projekt. S tem se tudi sama strinjam. Ne znam oceniti, kako bi bilo, če bi bila v “dolini” … Verjetno bi se vseeno lotila vseh teh stvari, ampak ne vem, če bi bila uspešna pri tem. Najbrž se da, če si želiš.
Kako pa bi se Nina učiteljica lotila devetošolcev?
Ne vem, imela bi veliko tremo pred njimi. Enkrat sem morala samo nadomeščati in še to glasbo, pa sem se cel teden pripravljala na tisto uro, kako jim bom predstavila snov, kaj jim bom pripravila. Potem pa mi je učiteljica, ki sem jo nadomeščala, rekla, naj jim med uro zavrtim le film. In tako sem storila, a me je bilo vseeno strah, kako bo. Ne vem, potrebovala bi nekaj časa, da bi se navadila.
Pravijo, da so osnovnošolci bolj zahtevni, kot so bili pred leti. Čutite to tudi učiteljice?
Jaz še nisem toliko stara, da bi to vedela (smeh). Če se nas spominjam kot učence, smo bili bolj umirjeni, kot so sedanji. Čeprav učenci na Podkumu so zelo pridni, pa tihi … Če samo pomislim, da bi se morali usesti, se oni že usedejo, preden jim kaj rečem. V “dolini” pa je verjetno tako, da si upajo več povedati nazaj, da niso več tako spoštljivi do učiteljev, kot so bili učenci nekoč. A se mi zdi, da to spoštovanje upada na vseh področjih, tudi do policije, zdravnikov, tudi do novinarjev … to vsi »pokasiramo«.
Kako vplivajo nove tehnologije na vzgojo otrok?
Jaz mislim, da po eni strani zelo pozitivno, ker otroci znajo poiskati informacije, dobijo več znanja, so zelo spretni glede tega. Po drugi strani pa z njimi preživijo preveč časa. Mene skrbi, da se ne znajo obnašati, ker jih nihče ne uči o tem. Nam se zdi, da se bodo kar znali obnašati. V obdobju, ko so dekleta začela na internetu objavljati svoje fotografije, za katere so se slačila, sem imela ravno sestrično v višjih razredih osnovne šole. Meni se zdi to grozno, tako mlada dekleta se še ne zavedajo, kaj to pomeni. Pred tem tega ni bilo toliko in se o tem tudi nismo pogovarjali. Zdi se mi, da je treba s takimi pogovori začeti v prvem razredu, ker takrat te otrok še posluša, v devetem pa nič več. Tudi prekaša te v uporabi novih tehnologij, ker itak se sproti uči, za starejše pa ni nujno, da jim tako hitro sledimo. Če jih začneš vzgajati za nove tehnologije v prvem razredu, jim bo to ostalo nekje v glavi … Ker te generacije imajo toliko vsega na voljo, ne vedo pa, da ni vse v redu.
Ali otroci na Podkumu še znajo plezati po drevesu?
Upam, da ja. Plezamo že, ampak tudi na Podkumu in po vaseh ni več toliko druženja, kolikor ga je bilo včasih. Če se spomnim sebe, smo bili otroci ves čas zunaj. V naši vasi Škofji Riži so otroci še zunaj. V veselje mi jih je bilo gledati, ko so se z lopato za sneg vozili dol po hribu po travi, zemlji in listju, ko še ni bilo snega. Šibalo je sto na uro. Bila sem prav vesela. Upam, da bo enkrat moja hčerka zraven, le da jih ne bom videla (smeh). Vsekakor bi se morali več družiti.
Se je bilo težko preseliti iz mesta v vas? Zakaj?
Ne, nič. Meni je super tukaj. Malce smo odmaknjeni, tukaj se počutim bolj varno. Mogoče ravno zato, ker so otroci več zunaj, kot so v mestu. Vsaj zdi se mi, da so v “dolini” kar po domovih zaprti. Pri nas je svež zrak, super je, ljudje smo med seboj bolj povezani, to pa še vedno.
Z Metko sta posneli film o Zasavju. Kako vi gledate na Zasavje?
Meni je Zasavje super, zato sem tudi prišla nazaj. Zelo rada potujem, zelo rada grem v svet. Pol leta sem živela v Španiji, kar mi je bilo zelo všeč, a zelo rada tudi pridem domov. Tudi na Zasavje gledam na eno domače okolje in sem rada tukaj.
Iz zagorske občine ste šli v trboveljsko, tako da imate v sebi Zasavje?
Ja, tako je.
Kaj vam je najbolj všeč v Zasavju, kaj bi tu spremenili?
Spremenila bi mnenje ljudi, da bi začeli Zasavje bolj ceniti. Zdi se mi, da kar mislimo, kako smo za časom, pa da so naša mesta še kar tako prašna, kot so bila včasih. Če pa zasavska mesta pogledaš, lahko vidiš, da so tako lepa kot ostala v Sloveniji. Želela bi, da bi ljudje začeli malo bolj pozitivno razmišljati o sebi, da bi iskali pozitivne stvari. Žal opažam, da smo nagnjeni k opravljanju, da iščemo in toliko razglabljamo o teh negativnih stvareh, kakšno dobro pa zelo hitro pozabimo. Mi je pa všeč vse, kar je v filmu predstavljeno.
In to je?
Naši hribi, to, da se poznamo med sabo, da lahko vedno s kom poklepetaš, se z njim usedeš na kavo, to se mi zdi super.
Se vam zdi, da vas ljudje kdaj gledajo z zavistjo, ker ste prejeli nagrado, pa poveste naravnost vse, kar si mislite?
Osebno mi ni še nihče nič rekel. Lahko bi bila bolj skromna mogoče, vendar se mi zdi, da če smo prejeli nagrado, smo jo prejeli. Če je to dobro za šolo, zakaj ne bi povedala. Sploh pa za eno podružnično šolo, ki so ves čas na udaru. Naj se sliši, naj ljudje vedo, da delamo, da se ves čas nekaj dogaja na teh majhnih šolah.
Poznamo zgodbo okrog vrtca na Dobovcu, kam boste dali vašega otroka v vrtec?
Joj, ne vem še. V “dolino” najbrž. Hčerko bi sicer raje vpisala v vrtec na Dobovcu, čeprav ji tudi v dolini ne bo nič hudega. Še vedno pa upam, da bomo spet dobili vrtec v domačem kraju.
Prva knjiga je izšla, kaj načrtujete za naprej, imate že kaj v glavi?
Imam že novo zgodbo v glavi, vendar bom najprej počakala na odzive prve. Potem bomo videli. Je pa že cela načrtovana, če ne drugače, bom zgodbo uporabila vsaj za svoje učence.
Marko Planinc
(Intervju je bil objavljen v februarski številki Zasavskega tednika)
