Nevena M. Agalmo je ljubezen do noise glasbe pripravila do tega, da je v Trbovljah organiziral festival, posvečen tej glasbeni zvrsti. Noise, pravi, bi rad iz katakomb pripeljal v ušesa širše množice, začenši s tem, da na Noisefest privabi čim širšo publiko.

Kako bi noise glasbo predstavili nekomu, ki o tem nima pojma?

Pa smo spet tam (smeh). Široko vprašanje. Recimo takole: noise glasba je za moje pojme ena od mlajših disciplin, čeprav jo skušajo kot kategorijo umestiti v neko zgodovino. V najožjem smislu je noise produkcija glasbe, ki se je dogajala underground, v podtalju; posamezniki so si med seboj delili kasete, niso bili tako zelo izpostavljeni kot danes. Nekje 80. leta se ta zadeva začne, potem imamo pa dva kontinenta oziroma dve strani, ameriško in japonsko. Tu se pišejo cele zgodbe o tem, kdo je začel z noisem; Japonce so navdahnili Američani in iz njih so potem izhajali, Američane pa so navdahnili Japonci. Nekako je hitro prišlo do tega, da se je noise začel na Japonskem. Najbolj znan izvajalec je Merzbow, prva generacija »noiserjev« z Japonske, ki zelo aktivno ustvarja, je popularen in sodeluje z različnimi znanimi glasbeniki.

Noise z novimi tehnologijami, novimi časi in internetom čedalje bolj prihaja v ospredje in pravim, da je mlada disciplina, ker je prišla iz podtalja, majhnih sobic, individualcev, kletnih prostorov, kjer so se odvijali manjši dogodki, zdaj pa se zažira v skorajda vse pore – danes imamo recimo že tehno glasbo, ki jo klasificirajo kot noise, pa sploh ni fokus v tem. Zvrst izhaja iz nekih zelo ozkih prostorov, zdaj pa se z vso tehnologijo in elektronskimi inštrumenti razširja.

Noise v najožjem smislu besede izhaja iz uporabe analognih, doma narejenih inštrumentov, ozvočevanj na način, da ozvočiš katerikoli predmeti, zvok pelješ čez različne distorzije, efekte … To je eksperimentalni pristop do zvoka v smislu, da lahko zvok povlečeš iz okolja. S tem je povezan tudi field recording, terensko snemanje, kjer lahko posnameš karkoli, od žvrgolenja ptic do tračnic, po katerih pelje vlak …

Lahko temu sploh rečemo glasba ali to spada v čisto svojo umetniško zvrst?

Za moje pojme noise lahko definiramo kot glasbo. Obstajajo izvajalci, ki imajo glasben pristop k uporabi noise zvoka, delajo kompozicije, komad ni prepuščen naključju. Imaš pa tudi umetnike, ki so bolj eksperimentalnega tipa, ampak ti izhajajo iz drugih konceptualnih izhodišč. Ne zanima jih koncept glasbe, ampak zgolj neko specifično raziskovanje zvoka in tega, kaj lahko z njim narediš. Takšne stvari je težje umestiti, so pa povezane s kakšnimi zvočnimi instalacijami oziroma zvočno telesnimi performansi. Cela plejada podzvrsti in izvajalcev obstaja, ampak v širšem smislu lahko govorimo o glasbi, ker obstaja tudi čedalje več založb in produkcij, ki ustvarjajo kvalitetno elektronsko glasbo, in ko rečem elektronsko, ne mislim samo tehno glasbe, ampak je lahko tehno zgolj osnova, imamo plejado raznovrstnih umetnikov, ki prihajajo iz tehno okolja, ampak v svojem raziskovanju uporabljajo tudi distorzirane, popačene zvoke. To pomeni, da zvok ni več prepuščen samo napravam, ki ga proizvajajo, ampak se jih pelje čez efekte, popačenje, da dobiš ven ves frekvenčni spekter.

Omenili ste podzvrsti. Kakšne so in kako se razlikujejo?

Če govorimo o noisu, potem sta najbolj klasični podzvrsti recimo harsh noise in harsh noise wall, kar pomeni, da se iz zvoka dejansko naredi zvočni zid. Izvajalec uporabi veliko frekvenc, od basovskih do visokotonskih, in naredi maso zvoka, kot nek šum. Potem pa obstajajo tudi odvodi, podžanri, obstajajo recimo noiserji, ki so ambientalno orientirani, pa drone, experimental, itd.

Kateri so svetovno najbolj znani izvajalci?

Že omenjeni Merzbow z Japonske, pa Hiroshi Hasegawa, ki je zelo dober glasbenik. Veliko jih je. V letošnji ediciji festivala smo gostili izvajalko, ki je v zadnjem času postala kar popularna, Puce Mary. Ona prihaja z Danske, promovira pa jo založba Posh Isolation, v ozadju katere je duo Damien Dubrownik, onadva sta nastopala že prejšnje leto na predfestivalskem dogodku v Kino Šiška. Letos Puce Mary zaradi težav z letalom ni nastopila v Kinu Šiška, kjer bi morala, ampak je potem prišla k nam. Kar se tiče imen, moramo izpostaviti tudi to, kar ustvarjamo mi. Trenutno sta v Sloveniji dva projekta: Ontervjabbit, ki ga delava z mojim prijateljem Domnom Učakarjem iz Hrastnika, in Cadlag, v katerem sodelujemo izvajalci iz Hrastnika, Trbovelj, Nove Gorice in Ajdovščine.

Kako se industrijsko okolje prej rudniške vašhave, zdaj pa TET, kjer je letos prvič potekal Noisefest, povezuje s to zvrstjo glasbe?

Oboje je industrijski prostor in naš fokus je, da uporabljamo te prostore, da nismo v nekem klubu. Ti prostori so nas aktivirali in nam dali idejo, da nekaj naredimo. Začeli smo v vašhavi, RTH je bil do tega odprt in nam pomagal. Vse je bilo super – do nedavnega, ko je zaradi tehničnih del to postal problem in smo morali v zadnjem trenutku, mesec pred festivalom, iskati nov prostor. Na srečo smo ga našli in rad bi izpostavil TET in direktorja Ervina Renka, ki nam je priskočil na pomoč in nam odprl vrata, da smo lahko nadaljevali zgodbo. Prostor obeta še več kot prejšnji, s svojo velikostjo, samo infrastrukturo in okolico nam ponuja več možnosti, da se festival razvija še naprej.

Kako pa ga nameravate razvijati?

Upoštevali bomo zvočne in vizualne zahteve prostora. Razvija se tudi ekipa, se oblikuje, ostajajo resni, neresni pa odhajajo. Imamo veliko načrtov, kar se tiče promocije. Trenutno potrebujemo zeleno luč za naslednje leto in bomo takoj dali ven datum, potem pa imamo še dovolj časa, da organiziramo in dvignemo festival na višjo raven. Prostor nam narekuje, da pripeljemo še več ljudi. Festival ni odprt samo za zanesenjake in tiste, ki to glasbo poznajo, naš namen je, da se ga proliferira, da se pokaže ljudem, kaj to je, da se pride iz katakomb in inspirira, navdahne ljudi, ki bi lahko na tem področju kaj naredili. Moj osebni pogled je, da nikoli ne podcenjujem poslušalca in najbolj sem vesel, ko dobim odzive nekoga, ki ni prej nikoli videl, slišal česa takšnega. Odzivi so vedno »fajn«. Za tistega, ki pozna to glasbo, je razumljivo super, nekomu, ki tega ne pozna, pa se odpirajo nove možnosti, nov pogled. Konec koncev, vplivi tega, kar delamo, obstajajo in nad njimi nimamo kontrole. Nekdo lahko pride, si pogleda – govorim iz osebne izkušnje, name je pustilo tak pečat, da se še vedno s tem ukvarjam – in na račun tega bo začel ustvarjati nekaj, česar si prej ni niti predstavljal.

Je Noisefest edini tovrsten festival v Sloveniji?

Je, ravno zaradi tega, ker se dogaja v industrijskem okolju in prostoru in mislim, da je to naša prednost in to, kar nas dela edinstvene. Nastopajoči iz Češke je leta 2014, na prvi izvedbi festivala, rekel, da bi to lahko bil eden največjih festivalov v Evropi, kar pomeni, da tega ni veliko. Festivale prirejajo tudi v tujini, zelo popularen je, na primer, Wroclaw Industrial Festival, za katerega mislim, da ima veliko klientele tudi od drugod. Ampak mislim, da smo mi, kar se tiče prizorišča in konec koncev tudi izvajalcev, unikat. Držimo se kvalitetnega nabora. Dodal bi še, da se je pri nas pred Noisefestom odvijala ljubljanska različica festivala na Metelkovi, v Menzi pri koritu. Od leta 2001 do 2013 ga je ustvarjala ekipa Društva za razvoj mladinske kulture, mi pa smo ravno leta 2014 naredili prvo edicijo. To dvoje je sovpadlo čisto naključno, čeprav nas je seveda navdahnilo njihovo delo. Festival v Ljubljani še vedno obstaja, čeprav v neki drugi preobleki. Eden od originalne ekipe organizatorjev je umrl in njemu v spomin so ta festival preimenovali v Mrožfest, ker je bil njegov nadimek Mrož.

Kako ste zadovoljni z letošnjim obiskom?

Obisk je bil v redu, lahko bi bil tudi večji. Mislim, da smo zaradi vremena izgubili vsaj 15 odstotkov obiskovalcev. A glede na to, da je prizorišče veliko, je tudi občutek čisto drug. Tudi, če je prišlo toliko ljudi, kot prejšnja leta, ko je bilo prizorišče v vašhavi, če isto število ljudi postaviš v velik prostor termoelektrarne, izgleda, kot da jih je dosti manj. Vsekakor pa želimo več narediti, kar se tiče promocije in logistike – kako organizirati prevoze in podobno. Mislim, da se da tu še zelo veliko narediti.

Martina Drobne

»Nikoli ne podcenjujem poslušalca.«

Nevena M. Agalmo je ljubezen do noise glasbe pripravila do tega, da je v Trbovljah organiziral festival, posvečen tej glasbeni zvrsti. Noise, pravi, bi rad iz katakomb pripeljal v ušesa širše množice, začenši s tem, da na Noisefest privabi čim širšo publiko.

Kako bi noise glasbo predstavili nekomu, ki o tem nima pojma?

Pa smo spet tam (smeh). Široko vprašanje. Recimo takole: noise glasba je za moje pojme ena od mlajših disciplin, čeprav jo skušajo kot kategorijo umestiti v neko zgodovino. V najožjem smislu je noise produkcija glasbe, ki se je dogajala underground, v podtalju; posamezniki so si med seboj delili kasete, niso bili tako zelo izpostavljeni kot danes. Nekje 80. leta se ta zadeva začne, potem imamo pa dva kontinenta oziroma dve strani, ameriško in japonsko. Tu se pišejo cele zgodbe o tem, kdo je začel z noisem; Japonce so navdahnili Američani in iz njih so potem izhajali, Američane pa so navdahnili Japonci. Nekako je hitro prišlo do tega, da se je noise začel na Japonskem. Najbolj znan izvajalec je Merzbow, prva generacija »noiserjev« z Japonske, ki zelo aktivno ustvarja, je popularen in sodeluje z različnimi znanimi glasbeniki.

Noise z novimi tehnologijami, novimi časi in internetom čedalje bolj prihaja v ospredje in pravim, da je mlada disciplina, ker je prišla iz podtalja, majhnih sobic, individualcev, kletnih prostorov, kjer so se odvijali manjši dogodki, zdaj pa se zažira v skorajda vse pore – danes imamo recimo že tehno glasbo, ki jo klasificirajo kot noise, pa sploh ni fokus v tem. Zvrst izhaja iz nekih zelo ozkih prostorov, zdaj pa se z vso tehnologijo in elektronskimi inštrumenti razširja.

Noise v najožjem smislu besede izhaja iz uporabe analognih, doma narejenih inštrumentov, ozvočevanj na način, da ozvočiš katerikoli predmeti, zvok pelješ čez različne distorzije, efekte … To je eksperimentalni pristop do zvoka v smislu, da lahko zvok povlečeš iz okolja. S tem je povezan tudi field recording, terensko snemanje, kjer lahko posnameš karkoli, od žvrgolenja ptic do tračnic, po katerih pelje vlak …

Lahko temu sploh rečemo glasba ali to spada v čisto svojo umetniško zvrst?

Za moje pojme noise lahko definiramo kot glasbo. Obstajajo izvajalci, ki imajo glasben pristop k uporabi noise zvoka, delajo kompozicije, komad ni prepuščen naključju. Imaš pa tudi umetnike, ki so bolj eksperimentalnega tipa, ampak ti izhajajo iz drugih konceptualnih izhodišč. Ne zanima jih koncept glasbe, ampak zgolj neko specifično raziskovanje zvoka in tega, kaj lahko z njim narediš. Takšne stvari je težje umestiti, so pa povezane s kakšnimi zvočnimi instalacijami oziroma zvočno telesnimi performansi. Cela plejada podzvrsti in izvajalcev obstaja, ampak v širšem smislu lahko govorimo o glasbi, ker obstaja tudi čedalje več založb in produkcij, ki ustvarjajo kvalitetno elektronsko glasbo, in ko rečem elektronsko, ne mislim samo tehno glasbe, ampak je lahko tehno zgolj osnova, imamo plejado raznovrstnih umetnikov, ki prihajajo iz tehno okolja, ampak v svojem raziskovanju uporabljajo tudi distorzirane, popačene zvoke. To pomeni, da zvok ni več prepuščen samo napravam, ki ga proizvajajo, ampak se jih pelje čez efekte, popačenje, da dobiš ven ves frekvenčni spekter.

Omenili ste podzvrsti. Kakšne so in kako se razlikujejo?

Če govorimo o noisu, potem sta najbolj klasični podzvrsti recimo harsh noise in harsh noise wall, kar pomeni, da se iz zvoka dejansko naredi zvočni zid. Izvajalec uporabi veliko frekvenc, od basovskih do visokotonskih, in naredi maso zvoka, kot nek šum. Potem pa obstajajo tudi odvodi, podžanri, obstajajo recimo noiserji, ki so ambientalno orientirani, pa drone, experimental, itd.

Kateri so svetovno najbolj znani izvajalci?

Že omenjeni Merzbow z Japonske, pa Hiroshi Hasegawa, ki je zelo dober glasbenik. Veliko jih je. V letošnji ediciji festivala smo gostili izvajalko, ki je v zadnjem času postala kar popularna, Puce Mary. Ona prihaja z Danske, promovira pa jo založba Posh Isolation, v ozadju katere je duo Damien Dubrownik, onadva sta nastopala že prejšnje leto na predfestivalskem dogodku v Kino Šiška. Letos Puce Mary zaradi težav z letalom ni nastopila v Kinu Šiška, kjer bi morala, ampak je potem prišla k nam. Kar se tiče imen, moramo izpostaviti tudi to, kar ustvarjamo mi. Trenutno sta v Sloveniji dva projekta: Ontervjabbit, ki ga delava z mojim prijateljem Domnom Učakarjem iz Hrastnika, in Cadlag, v katerem sodelujemo izvajalci iz Hrastnika, Trbovelj, Nove Gorice in Ajdovščine.

Kako se industrijsko okolje prej rudniške vašhave, zdaj pa TET, kjer je letos prvič potekal Noisefest, povezuje s to zvrstjo glasbe?

Oboje je industrijski prostor in naš fokus je, da uporabljamo te prostore, da nismo v nekem klubu. Ti prostori so nas aktivirali in nam dali idejo, da nekaj naredimo. Začeli smo v vašhavi, RTH je bil do tega odprt in nam pomagal. Vse je bilo super – do nedavnega, ko je zaradi tehničnih del to postal problem in smo morali v zadnjem trenutku, mesec pred festivalom, iskati nov prostor. Na srečo smo ga našli in rad bi izpostavil TET in direktorja Ervina Renka, ki nam je priskočil na pomoč in nam odprl vrata, da smo lahko nadaljevali zgodbo. Prostor obeta še več kot prejšnji, s svojo velikostjo, samo infrastrukturo in okolico nam ponuja več možnosti, da se festival razvija še naprej.

Kako pa ga nameravate razvijati?

Upoštevali bomo zvočne in vizualne zahteve prostora. Razvija se tudi ekipa, se oblikuje, ostajajo resni, neresni pa odhajajo. Imamo veliko načrtov, kar se tiče promocije. Trenutno potrebujemo zeleno luč za naslednje leto in bomo takoj dali ven datum, potem pa imamo še dovolj časa, da organiziramo in dvignemo festival na višjo raven. Prostor nam narekuje, da pripeljemo še več ljudi. Festival ni odprt samo za zanesenjake in tiste, ki to glasbo poznajo, naš namen je, da se ga proliferira, da se pokaže ljudem, kaj to je, da se pride iz katakomb in inspirira, navdahne ljudi, ki bi lahko na tem področju kaj naredi. Moj osebni pogled je, da nikoli ne podcenjujem poslušalca in najbolj sem vesel, ko dobim odzive nekoga, ki ni prej nikoli videl, slišal česa takšnega. Odzivi so vedno »fajn«. Za tistega, ki pozna to glasbo, je razumljivo super, nekomu, ki tega ne pozna, pa se odpirajo nove možnosti, nov pogled. Konec koncev, vplivi tega, kar delamo, obstajajo in nad njimi nimamo kontrole. Nekdo lahko pride, si pogleda – govorim iz osebne izkušnje, name je pustilo tak pečat, da se še vedno s tem ukvarjam – in na račun tega bo začel ustvarjati nekaj, česar si prej ni niti predstavljal.

Je Noisefest edini tovrsten festival v Sloveniji?

Je, ravno zaradi tega, ker se dogaja v industrijskem okolju in prostoru in mislim, da je to naša prednost in to, kar nas dela edinstvene. Nastopajoči iz Češke je leta 2014, na prvi izvedbi festivala, rekel, da bi to lahko bil eden največjih festivalov v Evropi, kar pomeni, da tega ni veliko. Festivale prirejajo tudi v tujini, zelo popularen je, na primer, Wroclaw Industrial Festival, za katerega mislim, da ima veliko klientele tudi od drugod. Ampak mislim, da smo mi, kar se tiče prizorišča in konec koncev tudi izvajalcev, unikat. Držimo se kvalitetnega nabora. Dodal bi še, da se je pri nas pred Noisefestom odvijala ljubljanska različica festivala na Metelkovi, v Menzi pri koritu. Od leta 2001 do 2013 ga je ustvarjala ekipa Društva za razvoj mladinske kulture, mi pa smo ravno leta 2014 naredili prvo edicijo. To dvoje je sovpadlo čisto naključno, čeprav nas je seveda navdahnilo njihovo delo. Festival v Ljubljani še vedno obstaja, čeprav v neki drugi preobleki. Eden od originalne ekipe organizatorjev je umrl in njemu v spomin so ta festival preimenovali v Mrožfest, ker je bil njegov nadimek Mrož.

Kako ste zadovoljni z letošnjim obiskom?

Obisk je bil v redu, lahko bi bil tudi večji. Mislim, da smo zaradi vremena izgubili vsaj 15 odstotkov obiskovalcev. A glede na to, da je prizorišče veliko, je tudi občutek čisto drug. Tudi, če je prišlo toliko ljudi, kot prejšnja leta, ko je bilo prizorišče v vašhavi, če isto število ljudi postaviš v velik prostor termoelektrarne, izgleda, kot da jih je dosti manj. Vsekakor pa želimo več narediti, kar se tiče promocije in logistike – kako organizirati prevoze in podobno. Mislim, da se da tu še zelo veliko narediti.

Martina Drobne

Naslovna fotografija … Foto: Martina Drobne