Generalna skupščina OZN je leta 1990 razglasila 1. marec za svetovni dan civilne zaščite. Z njim želi ljudi spomniti na pomen zaščite, reševanja in pomoči pri vseh vrstah nesreč in katastrof. Pa tudi na ljudi, ki so svojo poklicno pot namenili reševanju in pomoči ljudem v takšni in drugačni stiski.
Luka Tori je eden tistih Zagorjanov, ki je na področju civilne zaščite že vrsto let aktiven kot član ekipe prve pomoči in aktivist pri Rdečem križu, območni organizaciji Zagorje ob Savi. Čeprav si ni niti najmanj predstavljal, da se bo njegova pot obrnila, kakor se je. Diplomirani obramboslovec se je namreč odločal za nadaljevanje izobraževanja v Šoli za častnike. Potem pa ga je njegovo dekle, danes žena, pregovorilo, naj se kot prostovoljec pridruži letovanju otrok prek Rdečega križa na morju. Sprejel je izziv in njegovo življenje se je obrnilo v drugo smer. »Spoznal sem,« je rekel, »da neizmerno uživam v delu z mladimi, čeprav si tega nikoli prej niti mislil ne bi.« Pridružil se je območni organizaciji Rdečega križa v Zagorju, sprva še prek javnih del, kjer se bo letos že devetič zapovrstjo udeležil letovanja z otroki na Lošinju.
A to še zdaleč ni vse, kar počne. Med vrstami nalog, ki jih opravlja Rdeči križ, trenutno sodeluje pri koordinaciji odhodov prostovoljcev v Dobovo, ki jih v Zasavju koordinira Štefka Suša. Izuril se je tudi v prvi pomoči in se z ekipo udeležuje tekmovanj iz prve pomoči. Na vprašanje, kako to izgleda, pravi, da so tekmovanja iz prve pomoči zelo zanimiva in realistična. »Seveda je največ odvisno od igralcev in maskerjev. Če naj bi imel poškodovanec ranjeno roko, potem se tisti, ki ga igra, ne more z njo stegovati po cigareto. Če pa igralci dobro odigrajo svoje vloge, potem tekmovalci lahko hitro ugotovimo, kaj je z njimi narobe in jim nudimo primerno prvo pomoč.« Poznavanje prve pomoči mu tudi sicer zelo koristi. Že na letovanju, kjer otroke spremljajo usposobljeni zdravniki in reševalci, je moral kdaj posredovati pri padcih ali zvinih. Vedno se odzove mirno in zbrano. Nazadnje je ukrepal pri krvodajalski akciji v Zagorju. Krvodajalka je pri kosilu namreč izgubila zavest. Tisti, ki so sedeli za mizo z njo, niso vedeli, kako bi ji pomagali, on pa je zbrano pristopil, onesveščeni podložil glavo in ji privzdignil noge. »V nekaj sekundah je prišla k sebi,« se je nasmehnil. Čeprav oživljal še ni, je poudaril, da je včasih nudenje prve pomoči z vpihi, lahko sporno, zato se pripravljajo spremembe, ki naj bi pri oživljanju vključevale samo pritiske na prsni koš.
Danes mu ni žal, ker ni postal vojak. Sploh ko vidi fotografije svojih nekdanjih sošolcev, ki odhajajo na misije in se na letališču poslavljajo od svojih družin. On si je družino ustvaril z ženo Moniko, ki mu je pred pol leta povila hči Emo. V očetovski vlogi se, pravi, odlično počuti. Kolikor mu ostane prostega časa ga tako posveti družini. Telesno kondicijo vzdržuje z malim nogometom. Vrsto let namreč že brca žogo v prvi zasavski trim ligi. Ker je včasih igral harmoniko, pa bo morda nastopil tudi čas, da bo z nje odpihnil prah in zaigral kakšno hčeri v veselje.
Tatjana Polanc Kolander
