Navijači

Tekme naših športnikov vseh disciplin rada spremljam, če mi le dopuščajo možnosti. Po duši sem športnica in šport me spremlja vse življenje. Zase bi lahko rekla, da sem strastna navijačica in na tekmah zelo uživam. Rokomet je eden od športov, ki mi je še posebej blizu. Tako sem spremljala prvo tekmo v celoti, medtem ko ponedeljkove z Nemčijo, žal, nisem mogla. V bistvu sem gledala samo zadnje štiri regularne minute in svojevrsten podaljšek, ki sta si ga vzela sodnika zase. Verjamem, da je bil za mnoge to vrhunec te tekme, saj so bile vse oči uprte v njuno opazovanje dogajanja pod majhno temno zaveso, nad čemer pa sem razočarana.

Ker sem sama tudi športna sodnica, vem, da ni vedno najlažje biti tako »popoln«, da bi bil »všeč« vsem. Napake se dogajajo. To je človeško. Človeško je tudi, da nekdo, ki izgubi, poskuša del razlogov za svoj neuspeh, iskati drugje, ne le pri sebi. Pravila, ki se v zadnjem času res hitro spreminjajo, si lahko včasih različno interpretiramo, kot pravijo: »vsake oči imajo svojega malarja«.

A ne glede na vse, naj bi bili sodniki, po mojem mnenju, na tako velikih tekmovanjih ne samo strokovni, pač pa tudi trdni, neodvisni in pravični, imeli enake kriterije za vse, tudi, če so zelo strogi, ter ne bi smeli popuščati vplivom in interesom katerekoli strani. Delovati bi morali v korist športa, ki so se mu zavezali in predali, saj je njihova osnovna vloga poskrbeti, da se tekmovanje odvija v skladu s pravili, v duhu športnih vrednot in omogoča vsem enake možnosti – fairplay. Spomnim se, da sem že dolgo tega slišala: »Najboljši športni sodnik je tisti, ki se ga na tekmovanju skoraj ne opazi, medtem ko tekmovanje poteka tekoče.« Tekma, kjer se vse vrti okrog sodniških odločitev, tega meni ne predstavlja. Zame ne bi bilo nič spornega, če bi si sodnika vzela priložnost pogledati posnetek v zaključni situaciji, kar jim sedaj pravila omogočajo, da bi lahko dosodila korektno v skladu s svojim kriterijem, ki bi ga dosledno izvajala za obe ekipi, v vsaki situaciji. Vsi vemo, da takrat, ko je na parketu »vroče«, ko so vsi na nogah, res ni enostavno videti vsak detajl, ki pa pri odločitvah, definitivno šteje. Odločati se in kriterije postavljati samo za eno, zaključno in kritično situacijo, medtem ko je bilo med tekmo lahko več podobnih situacije, kjer so bila merila drugačna, pa se mi ne zdi ravno v tem duhu.

Vsekakor mislim, da ima nastala situacija tudi dobro stran. Ko se negativna čustva umirijo, ostaneta močna podpora in povezanost, kar daje močan naboj in krila ter dodaten zagon športnikom, saj vedo, da je sedaj res cela Slovenija z njimi. Strastni navijači so dragocen osmi igralec, posebej še, ker je tekmovanje tako blizu nas. Verjamem, da je močna tudi energetska podpora, ki jo krepijo spodbudne misli in dobre želje vseh Slovencev. Zato mi je tudi všeč, da so se na tekmi s Črno goro zbrali in pokazali svoje kvalitete. Čestitke in pogumno naprej.

Največkrat spremljam ekipne športe, zlasti ko nastopa slovenska reprezentanca. Sporne rokometne tekme z Nemčijo si zaradi zadržanosti nisem mogel ogledati v živo, sem si pa ogledal posnetek in sem kot velika večina Slovencev zelo razočaran nad odločitvijo sodnikov iz Litve. Res je, da je njuna odločitev v skladu s pravili EHF, vsaj če gledamo zadnjih 10 sekund, a dejstvo je, da je bilo na tej tekmi pozabljenih kar nekaj pravil, kar je šlo v škodo slovenske ekipe. Tu je jasno šlo za vzgibe, ki niso vredni tega vrhunskega športa in evropskega prvenstva.

Sam sem neizmerno ponosen na naše rokometaše, ki so tudi z odločilno zmago nad Črno goro dokazali, da ne popustijo, pa čeprav jim sodniki na prvenstvu do sedaj niso bili naklonjeni. Žal se tudi v svetu vrhunskega športa vedno znova pokaže, da znanje, energija in srčnost niso vselej dovolj za zmago, zato pozdravljam napore in vztrajnost vseh, ki so glasno in jasno opozarjali na nepravilnosti sodniških odločitev in zavrnjenih pritožb. Vsekakor podpiram odločitev Rokometne zveze Slovenije, da bodo pot nadaljevali na arbitražnem sodišču EHF in po potrebi šli vse do Športnega razsodišča v Lozani. Slovenci se moramo močneje boriti za naše pravice, kot smo se v preteklosti. Večkrat slišimo, da znamo stopiti skupaj le na področju športa, sam pa sem prepričan, da smo sposobni delovati skupaj tudi na drugih področjih, kar kažejo mnogi skupni projekti slovenskih organizacij, podjetnikov in raziskovalcev, ki v svetu dosegajo vrhunske rezultate.

Lagala bi, če bi rekla, da sem velika športna navdušenka in da spremljam veliko športa, ki ga predvajajo po televiziji. Se pa vedno potrudim in najdem čas, da pogledam kakšno tekmo z »velikih« tekmovanjih, kjer naši športniki ponosno zastopajo Slovenijo. In letošnje evropsko prvenstvo v rokometu tudi ni izjema. Tekmo med našo reprezentanco in Nemci sprva nisem nameravala gledati, toda ko se je iz sosednje sobe slišalo čedalje glasnejše navijanje in nato negodovanje, sem se gledanju na koncu pridružila. Na žalost se spet ni razpletlo po naših željah, kljub temu, da so si fantje zagotovo zaslužili zmago. Remi z Nemci, ki so svetovna velesila v rokometu in branilci evropskega naslova, sicer ni slab, skrbi me samo način, kako je do tega prišlo. Odločitve za »zeleno mizo« so vedno za eno stran boleče in na žalost naši športniki to večkrat izkusijo v različnih športih. Najbolj sem žalostna zaradi športnikov samih, saj trdo delajo za svoje cilje in jim takšne odločitve zagotovo zbijejo moralo. Kljub temu in vsem razočaranju pa mislim, da odhod rokometašev s tekmovanja ne bi bil dober za slovenski rokomet, saj bi morebitne sankcije lahko fantom bolj škodovale, kot koristile na dolgi rok. Najboljši recept je zmagati na naslednjih tekmah in pokazati vsem, da se ne damo tako zlahka in da nas praktično nič ne more ustaviti.

Rokometnega prvenstva zaradi natrpanega urnika v januarju še zlasti zaradi osebnih obveznosti, ne utegnem pogledati. Priznam, rokomet se na moji lestvici ne uvršča med najbolj priljubljene oziroma atraktivne športe, zato mu tudi ne posvečam takšne pozornosti. Vsekakor pa se zanimam za uspehe slovenskih športnikov in me je v času svetovnega rokometnega prvenstva navdušenje prevzelo tudi ob osvojitvi brona. Najbolj sem športnikom hvaležen, ker v času njihovih uspehov ljudje zlahka pozabijo na svoje vsakdanje težave in se z njimi poistovetijo. Najbolj strastni navijači morda še toliko bolj, zato toliko več čustev. Ob uspehu in neuspehu.

S takšnim izvrstnim uspehom, kot smo mu bili priča na zadnjem prvenstvu, pride tudi velik pritisk na naslednjem in tokrat ni nič drugače. Glede sodniških odločitev, ki so močno zaznamovale prvi dve rokometni tekmi, se bom vzdržal komentarja. Spomnim pa se zanimive izjave kolega, ki je dejal, da dobre športne sodnike prepoznaš po tem, da jih med tekmo nihče ne opazi.

Glede na to, da sem dolgo časa igral košarko, sem seveda velik navijač slovenske moške košarkarske reprezentance. V zadnjem času s ponosom spremljam tudi uspehe sošolca Damirja Grgića, ki vodi žensko košarkarsko reprezentanco in z dekleti niza uspeh za uspehom. Z veseljem pogledam reprezentančne tekme in morda kakšno odmevnejšo tekmo lige NBA, še zlasti v zaključnem delu. Veselim se prihajajočega svetovnega košarkarskega prvenstva na Kitajskem.

Za evropsko prvenstvo sem slišala v medijih in navdušila me je njihova ideja, da so tekmovalci v Zagreb, kjer poteka tekmovanje, odpotovali z vlakom. Ne gledam tekem, tekmo z Nemčijo pa sem po naključju videla.

Zelo rada si ogledam dnevne novice in po zaključku teh novic sem takrat slučajno prestavila program na šport, kjer se je odvijala krivična tekma za naše športnike z Nemčijo. Bilo je zelo napeto in če ne bi igrali naši, bi dogodek verjetno spregledala. Ne poznam pravil, zame šteje samo gol. Če mene vprašate, so najbolj pošteni tisti športi, ki jih merijo merilne naprave. Ko je tukaj človek, so lahko pravila različno videna in se lahko zgodi krivica. Naslednjo tekmo sem si izjemoma ogledala in navijala. Za naše.