Magistrica psihologije Maša Kafel je v enournem pogovoru orisala faze navezanosti po Johnu Bowlbiju, britanskemu psihologu, psihiatru in psihoanalitiku, ki se je veliko ukvarjal z razvojem navezanosti otrok v prejšnjem stoletju.
Navezanost otroka je opredelil v štiri razvojne faze. Do starosti šestih tednov naj bi otrok kazal prirojene signale s seganjem, nasmehom in jokom. V drugi fazi, ki traja do osmega meseca, se na bližnje osebe odzivajo s smehom, vokalizacijo, iščejo očesni stik. Tretja faza, ki traja do leta in pol ali dveh let, ki jo poimenujemo separacijska anksioznost, oziroma lahko to razložimo, da otrok joče, ko mati ali drug bližnji odide. To je čustveno zahtevna situacija za otroka in mamo, saj oba čutita bolečino. Navajanje otroka na odsotnost bližnje osebe mora biti povezano z dejstvom, da otroku da zagotovilo vrnitve tistih, ki mu dajejo varnost. Prevečkrat je poudarek na slovesu, premalo je poudarka pri ponovnem združenjem z otrokom, ko se iskreno veselimo ponovnega srečanja. Ponovna snidenja naj bodo vesela in polna ljubezni. Zadnja, četrta faza predstavlja recipročen odnos, ko otrok razume odsotnost bližnje osebe in njeno vrnitev.
Zgodnji odnosi med starši in drugimi bližnjimi z otrokom so podlaga varne navezanosti v odraslosti. Kakovost navezanosti je raziskovala Mary Ainsworth. Tako je opredelila varno navezanost kot iskanje telesnega in očesnega stika z bližnjo osebo, intenzivnejšo komunikacijo z njo in poudarila, da se otrok pomiri, ko se ta oseba vrne. Kadar starši odklanjajo očesni in telesni stik, govorimo o izogibajoči navezanosti, saj se otroci izogibajo vsakršnih stikov, zato se ne vznemirijo ko bližnja oseba odide in se ji ob njenem povratku upirajo. Ob pojavu ambivalentne, upirajoče, navezanosti, so otroci ob odhodu bližnjih neutolažljivi in nezaupljivi do neznancev. Ko se bližnji vrne, se mu hkrati upirajo in iščejo stik z njo. Ko so otroci dezorganizirano navezani, se pri njih pojavlja nepredvidljivo, ekstremno vedenje, ki v trenutku obrne razpoloženje iz zadovoljnega v jokajoče.
Kot pogoj za razvoj varne navezanosti je predavateljica opredelila brezpogojno ljubezen, ustrezno in učinkovito zadovoljevanje otrokovih potreb, dostopnost staršev, predvidljivo in sočutno odzivanje staršev in nevmešavanje v stanje otrokovega mirovanja.
Udeleženke predavanja so bile mamice in babice, ki bi rade izvedele čim več koristnih primerov, ki bi jim pomagali pri vsakodnevnih kontaktih z otroki. Led je bil na začetku predavanja prebit tako, da si je vsaka od njih izbrala vsaj dve igrači, ki bi predstavljali njo in otroka, ki ga ima v mislih. Medvedka sta bila kmalu v rokah babice in bodoče mamice. Priznali sta, da znata vsaka po svoje razvajati otroke.
Irena Vozelj
