Ob kulturnem prazniku so v DDT pripravili razstavo Bogdana Baroviča ob 25-letnici njegovega slikarskega ustvarjanja. Barovič se je v življenju ukvarjal z marsičim, slikarstvo pa je njegova velika ljubezen. Kot slikarju samouku sta mu znanje in podporo dajala Janez Knez in Severina Šprogar Trošt. Za razstavo je izbral dela, ki so se ga najbolj dotaknila.

25 let slikarskega ustvarjanja ni malo. S čim ste v svojem delovanju kot slikar najbolj zadovoljni?

Z bistvom, torej slikarstvom samim. Slikarstvo me je reševalo v stresnih situacijah, dalo mi je voljo do življenja in ustvarjalnosti. Slikarstvo mi je dajalo ponos in pogum ter mi zapolnilo mojo neizmerno globino ljubezni do umetnosti in kulture. Menim, da kultura izvira iz latinske besede, ki pomeni vzgajati in vzgojiti. Človeštvo se razlikuje od vseh ostalih živih bitij po kulturi, po čustvih, po vzgajanju. S tem sem najbolj zadovoljen. Vem, da sem ostajal v kulturnih vodah zaradi ljubezni do umetnosti, do slovenske besede, slovenstva, do ljudi, do soljudi in da sem nekaj ustvaril. Zdi se mi prav, da generacije spoznavajo različne vidike ustvarjalnosti. Vse podobe so odraz notranjega izžarevanja ljubezni do umetnosti in do kulture. Torej do tistega, kar danes po mojem mnenju zelo zelo manjka.

Kakšna je razstava ob jubileju?

Mislim, da je ena najlepših in najboljših razstav. Razstava ni kronološki pregled mojega dela, gre bolj za izbor tistih slik, ki so se me dotaknile. Pa tudi obiskovalce preteklih razstav. Torej je pregledna razstava, je razstava slik, ki meni veliko pomenijo, ki so nekakšen odraz učenja in ustvarjanja, izražanja ekspresionizma in impresionizma in predvsem, razstava s katero sem popeljal ljudi v svet lastne domišljije. Če vsak izbere eno sliko, ki mu je všeč, pomeni, da imamo vsi svojo domišljijo in da vsi nekaj ljubimo.

Kaj je bilo to, kar vas je potegnilo, da ste prvič potegnili čopič po platnu?

V osnovni šoli sem bil nekajkrat nagrajen za slikanje. A temu nisem posvečal veliko pozornosti. Vse življenje sem pa želel biti na poti umetnosti – ali slikar ali oblikovalec ali novinar ali igralec. Sistem, pa tudi vzgoja, sta me nekako zapeljala v drugo stran. Nekoč sem si zarekel – vse to, kar sem si želel biti, bom. In to sem postal. Slikarstvo me je navdahnilo v trenutku, ko sem peljal najmlajšega sina Domna v slikarsko šolo Janeza Kneza na Dobovec. Takrat je Janez dejal, daj, še ti delaj, da ti ne bo dolgčas. In res sem začel risati. Janez je to videl komentiral: »Opa! Od zdaj naprej boš pa delal.« Nekako se mi je usedel v dušo, dal mi je veliko priznanje in zelo sem ga cenil. In sem si rekel no, če je on rekel, ni rekel kar tako. Takrat sem ustvaril prvih nekaj slik, ki so bile bolj iskanje impresionistov in njihovih barv. Veliko sem bral o tem. Ko je nekaj mojih stvari videla Severina Šprogar, je rekla: »Ti si dober. Ti si odličen.« Dala mi je en kup teoretičnega znanja, ki ga prej nisem poznal. Janez mi je dal vzpodbudo, Severina mi je dala teoretično znanje in lepo besedo. Nastala je neka neprecenljiva globina. To je kot to, ko si enkrat na gledaliških deskah in ne moreš stran. Tudi, če recitiraš, samo, da stojiš tam. In enako je pri slikarstvu. Ko enkrat začneš slikati, ne moreš nehati. In jaz sem se tu držal 25 let. Več ali manj. Včasih sem naredil tri slike na dan, zdaj si pa vzamem čas in delam eno sliko tri ali pa štiri dni. To je razlika, ampak delam z užitkom. Delam z željo po tem, da je to edino, kar mi je ostalo. Ne morem biti vrhunski športnik, ne morem se iti jamatlona, lahko pa delam to.

Kje iščete motive?

Vsepovsod. V krajih, ki jih imam rad. Največ na morju, v slovenskih solinah. Soline so alfa in omega mojega ustvarjanja, ne vem, zakaj. Morda zato, ker to je neka ravnina, omejena z lesom, kot človeško življenje. Ampak jaz hočem čez, čez ta les, hočem v globino, v sol, v vir življenja, v ljudi, ki tam živijo, v okolje. Ko to vidim, se že vidim s čopičem v rokah. In ravno zato sem veliko tam.

V Zasavju najdete kakšen motiv?

V Zasavju sem imel dva močna opusa. Vendar, ko se je začelo govoriti o zapiranju rudnika, je tu nastal populizem. Takrat so vsi, tudi slovenski slikarji, začeli delati in ustvarjati nekaj s področja rudarstva, industrije, degradiranih območji … Sam sem bil vedno proti populizmu. Takrat sem rekel, ne, tega ne bom počel. Ko je to usahnilo, sem naredil dva opusa o spominu na rudarstvo. Eden je prikazan tudi na tej razstavi. Od dekel v Koloniji prvega maja, od mladih punc, ki so čakale fante, da so prišli iz jame. Kar nekaj dobrih slik je nastalo, to sem naredil v spomin, iz ljubezni do mojega kraja. Da bi ustvarjal samo na podlagi tega, da sem tu rojen, tu živim, in da bi zdaj videl samo rudarstvo in knape in jame, to pa ne. Delam tisto, kar delam rad, in ne tistega kar mislim, da bi moral.

S čim se kot slikar ukvarjate zdaj?

Mislim, da sem trenutno med najstarejšimi po stažu med udeleženci piranskega extempora. Udeležil sem se ga že 23-krat. Ne vem, če mu je še kdo drug zvest toliko časa. Pri tem vztrajam. Tudi iz bolniške postelje vstanem, če je potrebno, in grem delat. Bil sem tudi udeleženec blejskega in kumskega extempora. To so trije motivi, ki se jih držim. Sem čuten človek, ko me prime, grem v atelje, če me ne, ostanem zunaj. Posvetil sem se tudi literatom pri društvu upokojencev za lepo slovensko besedo. Tudi tam sem marsikdaj našel motiv. Na extemporu Kum smo letos ustvarjali v spomin na 100 letnico rojstva Franceta Štiglica. Mislim, da sem naredil zelo dobro sliko. Celotna razstava je bila odlična, sam se ustvaril nekaj drugačnega. Prikazal sem osebo brez obraza v neopredeljivem mestu s sto ljudmi, ki sledijo ali se oddaljujejo od te osebe. Ta slika je pač pomenila: France Štiglic, umetnik neskončnosti.

Marko Planinc

Foto: Branko Klančar