Vida Taufer
Narcise
Nocoj nebo je črn baldahin,
težko visi nad zemljo in vodo.
Narcise v travi čakajo voljno,
dehtijo kakor pesmi bolečin.
Omamil me je težki vonj narcis.
Na deblo sem se trudna naslonila.
Njegova roka mojo je ovila.
Pobožal mi je kito plavih las.
Narcise bele, v travi razmetane,
narcise moje, zvezde belih sanj,
odtrgane, vse tihe in vdane,
ve ste kot topla, tiha misel nanj.
Ugasni luč, čemu mi boš svetila,
srce, umri, čemu bi še ljubila,
pozabil je na mojo ozko dlan.
Foto: Simona Solina / Obljube / Razstava Fotke povezujejo
Zagorjanka Vida Taufer (1903 – 1966) je izdala štiri pesniške zbirke: Veje v vetru (1938), Križev pot (1941), Izbrani listi (1950) in Svetli sadovi (1961). Skupaj z Lily Novy, s katero je v Ljubljani živela nekaj časa po drugi svetovni vojni, je napisala igrico za otroke Mojca in živali (1950).
Kot pesnico Tauferjevo odlikuje iskrena, pristno občutena in uglašena lirika, iz katere je čutiti usodo in miselnost prenekatere slovenske ženske, rojene v prvi polovici dvajsetega stoletja.
Prve pesmi je napisala že pri dvanajstih letih. Za pesniški razvoj je bilo pomembno druženje z literarnimi somišljeniki Srečka Kosovela, ki so zbirali okoli revije Lepa Vida. Njen pesniški izraz je velikokrat neposreden, topel in poglobljen. Pesnica izpoveduje doživetje ljubezni, narave in smrti; njene pesmi so izraz melanholičnega temperamenta, nekake zadržanosti, odpovedi in strahu pred življenjem, razočaranja in bolečine. Njena lirika je izrazito intimna, skrbno izdelana, strogo umerjena in ubrana v otožno melodijo.
