Najstarejša člana Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Kandrše sta čila in vitalna brata Ocepek. Stane Ocepek šteje 87, njegov brat Franc Ocepek pa 85 let. V PGD Kandrše sta se včlanila pri svojih 17 letih. Kako se ne bi, če sta zrasla ob očetu, ki je leta 1932 pomagal ustanoviti PGD Kandrše.
Društvo so tistega davnega leta ustanovili na pobudo Franca Lavtarja, ki je postal tudi prvi načelnik kandrških gasilcev. V več kot osmih desetletjih so napisali bogato zgodbo, za katero bi bilo škoda, da se kar izgubi, je prepričan Stane Ocepek. Tako je predlagal, da postavijo gasilski muzej. Čeprav kakšnega večjega navdušenja njegova ideja ni požela, jo je ob pomoči somišljenikov in evropskih sredstev uspel uresničiti. Po poklicu mizar, po izkušnjah pa tudi aranžer, je poskrbel za razstavne police. Franc Ocepek pa se je, vešč tudi zidanja, lotil gradbene obnove podstrešnega prostora gasilskega doma, kjer muzej stoji. Njemu nikoli ni bilo nič pretežko, o čemer priča tudi njegov prostovoljski fond, ki šteje kar 10.000 udarniških ur.

Gasilski muzej Kandrše so slovesno odprli leta 2014 in odkrili tudi leseno skulpturo, ki jo je ob 80-letnici društva izdelal Stane Ocepek. A to še ni zadnje, kar je naredil, pravi. Živi v Litiji, kjer si je ustvaril družino, a svojemu kraju se želi oddolžiti tudi z obsežno kandrško kroniko, ki jo pripravlja.

Njegov brat Franc Ocepek pa živi v Kandršah. Dolgo let je bival v stanovanju, ki si ga je zgradil v gasilskem domu, potem pa se je preselil v hišo, ki jo je sezidal v bližini. Le nekaj korakov ima do gasilskega doma in muzeja, v katerem obiskovalcem rad predstavi zgodovinsko zbirko. Muzej je za individualne oglede odprt po dogovoru, sicer pa vsako prvo nedeljo v mesecu od 9. do 12. ure. V njem so med drugim na ogled gasilski rekviziti zasavskih, tudi industrijskih, gasilskih društev, kandrška motorna brizgalna iz leta 1937, leto starejši gasilski voz na konjsko vprego. Na policah je tudi obsežna zbirka Gasilskega vestnika, ki je pripadala Francu Ocepku, in celo miniaturna gasilska vozila, ki so našla mesto v muzeju, ko je njegova vnukinja prerasla igro z njimi.

Tatjana Polanc Kolander

Članek je bil objavljen v aprilski številki Zasavskega tednika.

Prejšnji članekDva Zasavca v reprezentanci
Naslednji članekPetič po obronkih Hrastnika