Valentin Kralj je svojo ljubezen do gledališča prenašal tudi v svojo službo, med učence OŠ dr. Slavka Gruma, kjer je delal 40 let, skoraj 30 kot ravnatelj. Osmo leto je že upokojen. Z ženo varujeta vnuke, skrbita za dva ostarela sorodnika, še vedno pa je tudi aktiven kulturnik in gledališčnik.
Kulturna dejavnost na Mlinšah je zelo bogata. Kdaj ste začeli z njo?
Društvo je bilo ustanovljeno takoj po vojni z ustanovitvijo šole na Mlinšah in prihodom učiteljev. Pobudnik in ustanovitelj takratnega prosvetnega društva je bil Lojze Pokorn, ki je bil vse do svoje smrti leta 1985 tudi režiser. Zdaj to delo nadaljuje njegova hči Liza Pokorn. Sicer je bil prvi režiser na Mlinšah učitelj Ivan Globokar, režirala sta še Lojze Videnič in Mojca Grden.
Kdaj ste se vi pridružili društvu?
Zelo mladi smo se začeli v njem družiti. Z Lizo Pokorn, s katero od majhnega živiva v tej vasi, sva decembra 2015 praznovala 50-letnico svojega gledališkega dela. Ko sem zaključil študij defektologije in se 1. septembra zaposlil, pa sem postal tudi predsednik KD Mlinše.
Kakšni so bili v začetku pogoji dela v dvorani?
To našo dvorano so zgradili istočasno, ko se je gradil zadružni dom, v prvi petletki po vojni. Že od vsega začetka je bila dvorana nekaj posebnega, a nikoli do konca izdelana. Tisti, ki so drugače gledali na kulturo, so hoteli v dvorani »naštimati« vse sorte, od tega da bi v njej sušili pšenico, ki so jo sejali v Kandršah, do tega, da bi bilo v dvorani skladišče, ker so bila vrata dovolj široka, da je skozi zapeljal viličar. Ampak smo si ves čas prizadevali, da temu ne bi bilo tako. Z minimalnimi sredstvi smo jo krpali in poudarjali, da je potrebna obnove. Občina Zagorje nam je prisluhnila. Letos je deset let, odkar imamo na Mlinšah obnovljeno dvorano, ki nam omogoča lepe možnosti za delo.
Po čem ste najbolj prepoznavni?
Najbolj po gledališki dejavnosti. V letih 1954, 1955 je pri nas delovala tudi folklorna skupina, ki jo je vodil Tone Klopčič. Od 1979 do 1989 je deloval ženski pevski zbor, ki ga je vodila pokojna zborovodkinja Minka Kovač, mama Mojce Grdenove. Od leta 2014 pa v okviru društva deluje mešani pevski zbor Izpod Svete gore.
Ali vsako leto naštudirate novo igro?
Načeloma jo, če pa je ne, se bolj posvetimo mladinski otroški igri. KS v sodelovanju z našim društvom že desetletja decembra organizira obisk dedka Mraza. Pripravimo kulturni program in otroci od 2. leta do 4. razreda prejmejo enaka darila, primerna njihovi starosti, za kar poskrbi KS s pomočjo sponzorjev.
Radi sodelujete s podružnično šolo?
Naše sodelovanje je en tak vzorčni primer, kako se je treba v kraju povezovati. Nobena proslava ni minila, da ne bi društvo in šola sodelovala.
Se morda spomnite svoje prve gledališke vloge?
Bila je precej nepomembna v igri Princeska in pastirček, ki smo se je naučili, ko sem hodil v tretji razred. Bil sem sedmi veteran. Govoril sem samo takrat, ko je v scenariju pisalo »vsi«. Z igro smo gostovali na Vačah. Gor smo šli peš, kulise smo naložili na lesen voz in ga vlekli s seboj.
Katere vloge so vam najbolj pisane na kožo?
Najraje igram kakšne posebneže. Igral sem berača v Vdovi Rošlinki in v Domnu, butalskega župana v Butalcih, v Sosedovem sinu pa gospodarja, ki je bil tak trd in gospodovalen človek. To je bila zame težka vloga, ker ni v mojem značaju. Zdaj v zadnji igri Laži zdravnika pa igramo jaz, Lojze Smrkolj in Zora Razpotnik tri starejše kmete, kar je tudi zanimivo.
Kako pa se pripravljate na vlogo?
Včasih smo se zelo hitro naučili vlogo in igro. Zdaj pa to malo dlje traja. Tudi zaradi obveznosti. Sestav gledališke skupine je namreč zelo pester, recimo od doktorja znanosti, ki ima obveznosti na fakulteti, doma pa družino in majhne otroke, do učitelja, ki prihaja iz Zagorja. Potrebno je veliko terminskega usklajevanja. Najlažje se prilagajamo upokojenci. Običajno se dobimo konec tedna zvečer.
So občutki na vajah lepi?
Zelo lepi. Na teh srečanjih z igralci v gledališki skupini se res stkejo pristna prijateljstva. Nič ni važno, kaj delaš, koliko imaš, tam smo si vsi enaki. Ko prideš na oder, si gledališčnik. V kulturnem društvu sem spoznal tudi svojo ženo, ko sva v 70. letih igrala skupaj. Je pa tako, da je ona zaradi družinskih obveznosti nehala, jaz pa sem nadaljeval, včasih celo malo na račun družine. A v veliko škodo to ni šlo.
Se tudi v bodoče še vidite kot gledališčnik?
Še, ampak zdaj me včasih skrbi, recimo pred nastopom, da ne bi prišlo do kakšne blokade in bi pozabil tekst, kar me prej nikoli ni obremenjevalo. Z vrstniki gledališčniki se hecamo, da bomo kmalu v teh letih, ko bomo igrali samo še kakšne statiste. Recimo, če bo igra kmečka, bomo sedeli za pečjo in luščili fižol. No, do tega zdaj še ni prišlo.
Tatjana Polanc Kolander
Intervju z Valentinom Kraljem je bil objavljen v aprilskem Zasavskem tedniku.
