Benjamin Kreže je režiser iz Trbovelj, ki ima za seboj dva večja filma in nekaj manjših projektov. Svojo umetniško pot je začel kot slikar. Kmalu je prešel na tridimenzionalne objekte, izdelovati je začel kinetične skulpture in naposled ga je potegnilo v film. “Če delaš razstave, te vidi 50 do 100 ljudi, pri filmu pa, če je uspešen, lahko vplivaš na širši krog,” pravi.
Njegov prvi celovečerni film je bil eksperimentalni film Lungodrom. Nastal je brez scenarija, z enim igralcem. Zgodba se odvija na tujem planetu, kjer rasa osvajalcev napade prebivalce planeta. Ubijejo vse, živega pustijo le alkimista, da bi izkoristili njegovo znanje. Ko jim to ne uspe, mu odrežejo krila in ga pustijo umreti. Film spominja na znanstveno fantastiko, ki jo Kreže rad tudi prebira in gleda. “Čeprav ni vse kvalitetno,” pove. Svoj čut za kvaliteto je izoblikoval tako, da je vsak dan pogledal film ali dva, kar še vedno počne.

Njegov zadnji filmski projekt je dokumentarni film o Viliju Fajdigi, trboveljskem glasbeniku, ki je, kot ga opiše Kreže, “vzporednica ameriškim igralcem bluesa”. Fajdiga je bil poznan po svojih sposobnostih petja in igranja kitare, čeprav za njim ostaja le malo glasbene dediščine. Natančneje ena kaseta, ki sta jo v sedemdesetih letih posnela Zoran Poznič in Roman Ivnik. Posnela naj bi še dve kaseti, a sta se v dogodkih tistega dne izgubili, pripoveduje Kreže. “Moram poudariti, da če ne bi bilo Ivnika, ne bi bilo tega filma,” pravi, “na Fajdigo takrat niso gledali kot na glasbenika, imeli so ga za pijančka, ki malo brenka na kitaro.”

Pijančka, ki ga je v alkoholizem vodilo strto srce. Fajdiga je bil poročen z Ljubljančanko, ki naj bi mu, pravi Kreže, z drugim moškim pobegnila v Srbijo. Z alkoholom je povezana tudi ena od anekdot o Viliju Fajdigi. Njegov talent je opazil Andrej Šifrer in ga povabil na svoj koncert kot gosta. “Šifrer, ki je poznal Fajdigove pivske navade, je zahteval, naj Fajdigo pripeljejo treznega,” pripoveduje Kreže, “v zaodrju ga je prevzela njegova žena Marija. Šifrer ji je zabičal, naj mu ne pusti piti, pa je vseeno pobegnil na dva kratka.” A svoj nastop je kljub temu izpeljal z odliko. “Na odru je Fajdiga Šifrerju kar malo ukradel koncert. Publika ga ni spustila z odra, Šifrerja pa skoraj nihče ni opazil,” se nasmeji Kreže.

Čeprav je Fajdiga igral in bil poznan po celotni Sloveniji in celo Jugoslaviji, je bil bojda zelo navezan na Trbovlje. Enako čuti tudi Kreže. “Na žalost,” priznava, “lepo se je vračati v Trbovlje, če si pa vedno tu, te pa lahko malo zamori. Ko si tu, bi bil nekje drugje, ko si pa drugje, bi bil pa rad tu. Lepo je biti v Trbovljah, je pa treba včasih malo pobegniti.” In pobegne rad na Luno, kakor pravi kamnolomu nad Kipami. Ta mu daje občutek, da je na drugem planetu. Tam je posnel tudi del svojega prvega filma Lungodrom.

Kreže želi v prihodnosti posneti še en film z znanstvenofantastično tematiko. A najprej mora dokončati dokumentarni film Fajdiga – Za fuk pa špila gramofon. Za njim je že več kot 2000 ur montaže, ki jih je strnil v 72 minut dolg izdelek, ki, verjame, bo vest o Viliju Fajdigi ponesel daleč v svet.

Martina Drobne

Prejšnji članekIz starega – novo
Naslednji članekOtroci so (se) igrali