Pisalo se je leto 1988. Kot častnik takratne JLA sem služboval v planinski enoti v Črni Gori. V našo enoto je prišel razpis, s katerim so iskali kandidate za vojaške opazovalce na misiji Organizacije združenih narodov v Jugozahodni Afriki. Kot mlad častnik, ki je imel rad izzive, in s položenim izpitom iz angleščine, sem se po dolgem pogovoru s svojo ženo Andrejo prijavil na razpis.

Po uspešno zaključenem preverjanju zahtevanih znanj sem postal pripadnik 25-članskega jugoslovanskega kontingenta vojaških opazovalcev, ki je bil napoten na misijo UNTAG (United Nations Transition and Assistance Group) v začetku aprila 1989. Moja udeležba na misiji je trajala 10 mesecev.

Jugozahodna Afrika je v preteklosti imela nemške in angleške, kasneje pa tudi južnoafriške gospodarje. Po nekajletni gverilski vojni med gibanjem SWAPO (South West Africa People’s Organisation) in južnoafriško vojsko je bil po daljših pogajanjih leta 1988 podpisan mirovni sporazum o zaustavitvi sovražnosti in umik enot južnoafriške vojske ter izvedbi svobodnih volitev. Nadzor nad izvajanjem sporazuma je izvajala Organizacija združenih narodov s svojo civilno, policijsko in vojaško strukturo. Jugozahodna Afrika se je preimenovala v Namibijo in postala neodvisna marca 1990.

Kot eden od mlajših častnikov jugoslovanskega kontingenta sem bil razporejen v poveljstvo Sektorja Center s sedežem v Okahandji. V sektorju so bile še tri postaje vojaških opazovalcev: Rehoboth, Otjiwarongo in Grootfontein. V naši postaji so bili poleg štirih jugoslovanskih častnikov še kenijska in finski častnik. Poleg opravljanja dežurstva na postaji smo opravljali tudi patruljiranje po coni odgovornost in redno kontrolo vskladiščenega orožja demobiliziranih enot Teritorialnih sil Jugozahodne Afrike in spremljanje vojaških konvojev južnoafriške vojske, ki se je po sporazumu morala umakniti iz države. V jesenskem času pa smo pomagali tudi pri nudenju pomoči civilni administraciji pri izvajanju volitev.

Med izvajanjem patruljiranja sem se dodobra seznanil z naravnimi lepotami osrednjega dela Jugozahodne Afrike, njenimi prebivalci in načinom njihovega življenja tako v vaseh kot v večjih naseljenih mestih. Ker smo med službovanje imeli tudi proste dni, smo jih izkoristili za obiskovanje nacionalnih parkov, kjer smo se čudili raznovrstnemu živalskemu svetu. Takrat se je pričela moja ljubezen do te čudovite dežele izrednih naravnih in ljudskih kontrastov.

Med misijo smo lahko odšli na dopust domov ali ga izkoristili v Namibiji. Z Andrejo sva se odločila, da bom dopust izkoristil na območju misije, ona pa me bo med tem časom obiskala. Njen štiritedenski obisk se je pričel konec julija. Andreja se je namestila v hiši v Okahandji, ki smo jo vojaški opazovalci najeli za svoje bivanje. Prvi teden njenega obiska sem bil še na dolžnosti in izkoristila sva ga za raziskovanje Okahandje in glavnega mesta Windhoek. Pridružila pa se nam je tudi pri patruljiranju, ki smo ga izvajali po našem sektorju. Svoj dvotedenski dopust sva namenila obisku obmorskega dela, nacionalnih parkov in drugih preštevilnih naravnih znamenitosti te prelepe dežele.

Z Andrejo sva skupaj preživela v tej prelepi deželi skoraj mesec dni in se ves čas čudila njeni prečudoviti deviškosti in neizmernim naravnim lepotam. In takrat se je začela najina ljubezen do Namibije, zato jo največkrat imenujeva kar »najina Namibija«.

Jani Zore

Foto: Jani Zore