Namibija je ogromna dežela, prepredena z asfaltnimi, makadamskimi in peščenimi cestami. Nekaj pa je tudi slabših cest, ki spominjajo na naše kolovoze, ali pa so popolnoma »off road«. Ceste so precej ravne in široke, vendar je večina, predvsem makadamskih, speljana po valovitem in razglednem terenu, kar je pravi užitek za voznika in sopotnike. Po takih cestah ni pametno voziti z drugačnim vozilom kot terenskim s štirikolesnim pogonom.
Vožnja s terencem in šotor na strehi
Izkušnje iz prejšnjih dveh obiskov Namibije so narekovale najem primernega terenskega vozila, v katerem bomo preživeli 20 dni potovanja. Odločili smo se tudi, da mora biti opremljeno s šotoroma na strehi in kompletno opremo za kampiranje. Ko smo že imeli kupljene letalske karte za potovanje, smo začeli z ogledovanjem možnih ponudb za najem vozila z željeno opremo in potrebnim avtomobilskim zavarovanjem. Ves mesec februar smo porabili za kontaktiranje in pregovarjanje z 12 ponudniki in na koncu meseca smo imeli rezervirano terensko vozilo Toyota Hilux 4×4 z avtomatskim menjalnikom za dogovorjeno ceno 133 € dnevno pri Classic Car Rental, katere lastnik je Peter Kehrer. V ceno je bilo vključeno: najem vozila, dveh šotorov na strehi s popolno opremo za kampiranje, blazini za pomoč pri speljevanju iz peska, prevoz z in na letališče ter kompletno zavarovanje. Veselilo nas je, da za rezervacijo ni bilo potrebno poslati pologa.
Prevzem vozila
Po prihodu v Namibijo smo prevzeli naše terensko vozilo. Imeli smo vse, kar smo se pred 10 meseci dogovorili z lastnikom. Še več – Peter nam je brezplačno zagotovil radijski napravi za komuniciranje med obema voziloma. Vozilo je bilo opremljeno tudi z oddajnikom za satelitsko spremljanje pozicije vozila. Deležni smo bili še kratkega usposabljanja v postavljanju šotora na strehi avtomobila in uporabe terenskega vozila.
Namesto smernika brisalci
In že smo bili na cesti iz Windhoeka proti 80 km oddaljeni Okahandji. Začetek je bil kar zanimiv. Voznik sedi na desni strani, ročica za prestave je levi strani voznika. Vozi se po levi strani cestišča. Ko misliš, da si vključil smerokaze, začnejo delati brisalci (ročice pri volanu so ravno nasprotno kot pri nas). Ko voziš po mestu več kot 50 km/h, po makadamski cesti več kot 80 km/h in po asfaltni cesti več kot 110 km/h se vedno prižge zvočni signal o prekoračitvi dovoljene hitrosti. Poseben izziv pa je vožnja vozila z avtomatskim menjalnikom – namesto treh pedalov, ki smo jih vajeni v svojem vozilu, sta bili le dve, zato je potrebno upoštevati priporočilo, da umakneš levo nogo pod sedež in uporabljaš le desno stopalo. Nekaj začetnih kilometrov je bilo prav izzivalnih in normalno – s precej smeha. Matjaž v drugem vozilu nas je po radijski postaji vprašal, zakaj imamo vključene brisalce v tako čudovitem vremenu. Že na naslednjem križišču smo mu vrnili z isto mero, ker je tokrat namesto smernika vključil brisalce. Malce tudi pozabiš, da voziš vozilo z avtomatskim menjalnikom, z levim stopalom iščeš pedalo sklopke in glej ga zlomka, s stopalom pritisneš na pedalo za zavoro in že se avto ustavi. Vendar je vožnja kmalu tekoče stekla.
Vožnja po pesku
Prva dva dni smo vozili pretežno po asfaltnih cestah, kasneje pa večinoma po makadamskih in peščenih. Prav zanimiva je vožnja po peščenih cestah, saj zelo spominja na vožnjo po snegu. Najbolj atraktivna pa je vožnja po puščavskem pesku, ki smo jo izkusili v puščavi Namib v Nacionalnem parku Namib-Naukluft. Najprej smo se po zelo lepi asfaltni cesti pripeljali do mesta, do katerega je dovoljeno voziti z vozili na dvokolesni pogon. Naslednjih nekaj kilometrov pa je dovoljena vožnja izključno vozilom na štirikolesni pogon. Za voznika je bilo teh 10 kilometrov pravi izziv. S hitrostjo 50 – 60 km/uro zapelješ v pesek in brzino nikakor ne smeš zmanjšati. Če vozilo ustaviš, se lahko zgodi, da ne moreš več speljati iz peska. Če imaš v vozilu podloge za speljevanje iz peska (sand tracks), se lahko izvlečeš s pomočjo le-teh. Če pa teh podlog v vozilu nimaš, moraš poklicati ekipo nacionalnega parka, da te izvleče; seveda pa ti to tudi pošteno zaračunajo. Za potnike pa je ta vožnja adrenalinska in sem ter tja premetavajoča.
Prva nočitev
Prva nočitev v Ombo Rest kampu je bila najbolj zanimiva. S Katjo sva se lotila postavljanja šotorov po popoldanskih instrukcijah. Počasi sva postavila prvega, pri drugem pa je šlo hitreje. Ves čas sva morala loviti ravnotežje, ker sva pri delu morala stati na zadnjih gumah. Zjutraj po jutranji kavici in kratkem zajtrku sva s Katjo zložila oba šotora in postavila prevleko. Sčasova sva postala že prava strokovnjaka, tako, da je sta bila šotora razpeta – zložena na »en-dva tri«.
Za 5439 km 666 litrov goriva
Kljub začetnim manjšim tegobam in presenečenjem smo se zelo hitro navadili na vožnjo in postavljanje/zlaganje šotorov. Z našo Toyoto Hilux smo prevozili natanko 5.439 km brez kakšnih nezgod. Porabili smo 666 litrov dizelskega goriva, kar nas je stalo 860 €. Cena dizelskega goriva v Namibiji je bila povprečno 1,28 €/liter. Ko smo začeli s planiranjem potovanja eno leto prej, je stal pol manj. To je tudi malce podražilo naše potovanje.
