Dva dni pred mojim rojstnim dnevom smo se nahajali v Ovambolandu na severnem delu Namibije in imeli smo namen nakupiti zalogo hrane za naslednjih 4 – 5 dni. Zjutraj ob jutranji kavici sem vse povabil na rojstnodnevni piknik na večer pred mojim rojstnim dnevom. Istočasno sem jim svetoval, da to upoštevajo pri nabave svoje hrane. Z Andrejo sva že prej napravila seznam, kaj vse rabimo za praznovanje.

Poln hladilnik

V odlično založeni trgovini Spar v Ondangwi sva nakupila vso potrebno hrano in pijačo, jo zložila v naš hladilnik in ga napolnila do vrha. Malo pred odhodom mi je Andreja rekla, da nabavljeno pijačo ni dala v naš hladilnik, ker so naši prijatelji nabavili toliko hrane, da je niso mogli dati v svoj hladilnik in so jo dali v našega. Rekel sem ji, da so prijatelji nabavili preveč hrane, ona pa je le skomignila z rameni in rekla, da si je potrebno pomagati.

Jutro v kampu Onjamundi

In že smo se odpravili naprej proti kampu Onjamundi ob reki Kunene blizu Ruacane, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Po prihodu v kamp je večer minil po ustaljenem urniku. Zjutraj sem malo prej vstal, skuhal kavo in urejeval posnete fotografije, filme in svoje potovalne zapiske. Tudi sosedi so že vstali in kmalu sem ugotovil, da sem še edini, ki še ni opravil jutranjo higieno. Delo s fotografijami in zapiski se je namreč kar zavleklo.

Ko sem se vračal z umivanja, me je Matjaž poklical, da naj pridem takoj do njih, da si malce poplaknem grlo. Napol oblečen in z brisačo okoli vratu sem jim pristopil in naenkrat se je izza vozila prikazala moja Katja s torto v rokah in vsi so naenkrat zapeli »Vse najboljše za te ….«. Presenečeno sem se jim zahvalil in rekel, da so malce pohiteli. Matjaž pa je odgovoril: »V Afriki ni nič prehitro. Le sedi na ta stol.« Torto so dali predme, prižgali svečko in moral sem jo pihniti. Od nekod se je pojavil še lepo ohlajen liker Amarula in s kozačkom smo nazdravili.

Predrojstnodnevna torta

Ob torti smo lepo kramljali in se šalili. Okoli nas so skakale opice, prikupne morske mačke in njihovi mladički. Pošteno smo se nasmejali, ko so nekatere poskusile rojstnodnevno torto, ki pa jim ni bila zelo všeč. Naenkrat pa Sonja reče: »Andreja, bomo vzeli sedaj naše stvari iz vašega hladilnika.« Šele tedaj sem zvedel skrivnost »polnega hladilnika«. Prejšnji dan so namreč kupili torto in jo skupaj s steklenico Amarule dali v njihov hladilnik. Ker pa je zasedla precej prostora, so morali shraniti del njihove hrane v naš hladilnik. Potem so tudi izdali, zakaj so mi dali torto dan pred mojim rojstnim dnem. Njihov načrt je sicer bil, da mi jo dajo zjutraj na dan mojega rojstnega dne. Vendar v tem kampu ni bilo elektrike, hladilnik pa je slabše delal, ko je bil priključen na akumulator. Pa še torta je bila postavljena v hladilnik poševno. Ko so to jutro ugotovili, da torta ne bo prišla lepo oblikovana do naslednjega našega cilja, so mi jo bili primorani dati dan prej. Njihovo presenečenje s torto je popolnoma uspelo.

Kamp pri slapovih Epupa

Tega dne popoldan smo prispeli v kamp pri slapovih Epupa. Takoj po prihodu sem začel s pripravami za peko na žaru, Andreja in Katja pa sta pripravili zelenjavo in prikuho. Zatopljen v delo sploh nisem opazil, kdaj so okrasili prostor z balončki. Še med peko se je vrstilo nazdravljanje in prijetno predrojstnodnevno vzdušje. Malo pred začetkom večerje pa so mi velenjski prijatelji še voščili in mi izročili darilo. Ves presenečen sem skoraj pozabil na žar. Sedli smo za skupno mizo in pojedli vse dobrote z žara, riževo prilogo in narezano zelenjavo.

Pečen kostanj v Namibiji

Ob veselem kramljanju, sem se oddaljil od omizja, naložil drva na ogenj, ker sem rabil več žerjavice in skrit za avtom skrivoma izvlekel iz torbe moje presenečenje za njih – kostanj, ki sem ga skrivoma prinesel od doma, da bi s pečenim kostanjem počastil kompanjone na našem potovanju. Kostanje sem narezal, dal v ponvo in vse skupaj na žerjavico. Vonj po pečenem kostanju se je razširil po okolici in kaj kmalu so vsi ugotovili, kakšno presenečenje sem jim pripravil.

Zvone me je pred dvema dnevoma vprašal, zakaj sem kupil časopis. Odgovoril sem mu, da včasih rad preberem kakšen lokalni časopis. Resnica pa je bila popolnoma druga. Časopisni papir sem rabil, da sem vanj zavil pečen kostanj, da malo omehča. Torej, presenečenje s kostanjem je bilo popolno. Hvala Sabini in Alitu, da sta mi ga nabrala pred našim odhodom v Namibijo, da sem ga lahko skrivoma odnesel s seboj. Lepo pridno smo luščili pečen slovenski kostanj in ga s slastjo pojedli. Mislim, da je bil to prvi slovenski kostanj, pečen v Namibiji.

Jani Zore

Foto: Jani Zore