»Ob odsotnosti nadobudnega podmladka, ki ob vsakršnem pakiranju najde priliko za vse kaj drugega kot to, se lotim priprav za jamo. Tistega konkretnega pregleda, primerljivega s tistim pri dirkačih formule v boksih. Edino traja malce dlje. Ker ne veš, v ruzak kolikšnih razsežnosti se bo sploh lahko zbasalo vse (ne)potrebno za sabo. Pa kake barve sploh bo ta. Robo pustimo na cilju, torej ni nobene potrebe po frustracijah zaradi omejitev pri kilaži. Lahko si privoščim, zato prvi rundi pustošenja polic in košar, dodam še drugo. In še nekaj malega. Za vsak slučaj.
In kje so šele čevlji. Bata škornji, pol škorenjci, gojzarji ali laufarce? Samo, da imajo nepremočljivo in luftik membrano, pa se že kvalificirajo. Torej, en par na tačke, ostalo v (še en) ruzak. Namesto kape – trak za uhlje, čeprav verjetno brez potrebe. Ampak zihr j zihr.

Pa še najpomembnejši artikel. Naglavna svetilka. Imam. Prižgem, dela. Njena rezerva – tudi polna, vse dela. Rezervnih baterij za celo svojo in še kakšno dodatno ekipo. Nove so, upam, da delajo tudi. Cunj in ostale šare, vključno z vodo in priboljški, za koga od njih najbrž več kot pol preveč, ampak, ali je prtljage za na pot sploh lahko kdaj (veliko) preveč? Pih, pa saj je vendar ne bomo nosile.«

To med drugim piše Barbara Hanžič Visinski o pripravah na Zimski jamatlon na www.jamatlon.si.

ZT

Prejšnji članekDružinsko nasilje v Zasavju
Naslednji članekČe bi imel čarobno paličico