Luka Višnikar
Nadosebno kukalo
Bosa jata. Prezebla. S težkimi krili
plapola v zrak, ki meglo mu vpihava,
v ironiji preletava brezmejno nebo.
Nebo – za razdvajanje nedovzetno,
nikdar nerazpolovljeno, z nežnim
nasmehom, prodornostjo modrine;
miri zbegano padanje, nemirno
poskakovanje, ali vsaj poizkuša
pókazati, da to vestno je merilo,
pot v milino, neuročenost.
Da noč ne skopari,
ko dan se prebuja,
in dan ne ovaja noči v
prednočnem somraku.
Je – na tleh vodoravnost,
a krogla v zraku.
Luka Višnikar je Trboveljčan, zadnjih nekaj let pa živi na slovenski obali. Po službi svoj čas posveča branju ter pisanju filozofskih člankov, ostale proze in poezije. Pesmi je začel pisati v srednji šoli, več je začel objavljati v zadnjih letih. Pesmi je objavljal v revijah Mentor in Sodobnost, v časopisu IZHOD in na portalu Layerjeve hiše. Izdal je že drugo pesniško zbirko Jesensko ogledalo, iz katere je tudi pesem Nadosebno kukalo.
Foto: arhiv Savus
