sreda, 24 aprila, 2024

Iz te kategorije

Na kuolmkišti z Urošem Zupanom

Večer ob zaključku bralne značke za odrasle v Knjižnici Toneta Seliškarja Trbovlje sta s prijetnim kramljanjem popestrila literat Uroš Zupan in Aleš Leko Gulič. Oba se poznata že vrsto let, saj je bil Aleš Urošev profesor slovenščine na trboveljski gimnaziji. Ob tej priložnosti je gost izvedel, da je profesor vedno vedel, koga bo vprašal, le formulo, s katero je prevaral svoje dijake, je spreminjal. Tako so včasih vlekli karte, drugič preštevali rebra na radiatorju.
Človeka, ki se poznata tako dolgo, se spontano pogovarjata, saj je povezovalec večera dobro sledil ustvarjalčevemu delu. Zanimivo je, kako velik pečat je pustilo rojstno mesto Urošu. Mesto mu danes predstavlja kraj, kjer si nabira novih moči, uživa v poznanih vonjih v različnih obdobjih, kot so vonj bezga, ki mu sledi vonj akacije … Še vedno se živo spominja kopalnice, kot še danes v Trbovljah imenujejo bazen, kjer je bila skakalnica, ki je po obnovi več ni. Tudi voda v bazenu je imela poseben vonj in okus, ki ga danes nima več.

Pogled, ki se vrne štirideset let nazaj, je včasih kar malo romantičen, spomin se zdi skoraj neresničen. Njegovo ustvarjanje obsega triintrideset knjig, dvainsedemdeset zapisov, v domači hiši na Tereziji so še neobjavljene pesmi …

Njegova prva pesniška zbirka Sutre, ki jo je izdal leta 1991, v nakladi 330 izvodov, je bila ponatisnjena leta 2002 in 2003. Sledilo ji je še sedem pesniških zbirk in petindvajset drugih literarnih del. Posebno mesto med slednjimi ima Visoko poletje na provincionalnih bazenih. To knjigo šteje med tipične, ki opisuje Trbovlje. Jagodni izbor njegovih pesmi je zbran v Počasnih plovbah.

Ko je gost pripovedoval ali prebiral iz svojih del, se je občutilo, da ga povedano spremlja kot film spomina, ki se odvija v njegovih mislih.

Že nekaj časa pripravlja gradivo za knjigo o Trbovljah, ki jo namerava izdati.

Irena Vozelj

Prejšnji prispevek
Naslednji prispevek

Isti avtor