Robert Majcen, ustanovitelj in idejni vodja Fossily band-a, Hrastnik:
“Plavati sem se naučil v našem, hrastniškem bazenu, kot večina mojih vrstnikov. Če sem dober plavalec? Utopil se ravno ne bi, je pa res, da plavanje ni moj šport. Nisem eden tistih, ki bi redno zahajal v bazen ali v morju plaval do najbolj oddaljene boje. V vodo pa ne znam drugače kot, da skočim na glavo.”
Sabina Remar, Miss Universe 2004, manekenka in oblikovalka nakita, Trboveljčanka, ki živi v Ljubljani:
“Plavati sem se naučila v mali šoli s šolo v naravi na Debelem Rtiču. Zelo dobro se spominjam svojega prvega plavanja, ki je potekalo nadvse enostavno. Previdno in počasi sem se podala v vodo, nato pa enostavno zaplavala. In to je bilo to. Zase lahko trdim, da sem dobra plavalka. Če je le priložnost, se na dopustu odpravim tudi na daljše plavanje, do prej začrtane točke in na tak način preizkušam svojo vzdržljivost. Vedno pa seveda skočim v vodo na glavo, saj mi počasno »lezenje« v vodo ni nikoli ležalo.”
Zvone Pograjc, trener, Smučarski klub Zagorje:
“Plavati sem se naučil pri petih letih na bazenu na Izlakah, kamor sva hodila skupaj s starejšo sestro. Zase bi rekel, da so moje plavalske sposobnosti odvisne od temperature vode. Toplejša je, boljši sem (o. p. smeh). V mrzlo vodo sploh ne grem. Kar se tiče skokov v vodo (odvisno zopet od temperature vode), obvladam vse (nenazadnje sem trener skakalcev, hehe).«
Katarina Hočevar, magistra upravnih znanosti in nekdanja političarka, Zagorje ob Savi:
“Ker sem odraščala na kmetiji, z družino nismo hodili na morje, zato sem se plavati naučila v šoli v naravi v 4. razredu izlaške osnovne šole. V skupini spoštovanega učitelja Milana Aničina sem se naučila tako dobro plavati, da je to še danes moj najljubši šport in oblika rekreacije. Na glavo pa še danes ne znam skočiti v vodo, včasih grem z glavo skozi zid na drugih področjih življenja, skokov v vodo na glavo pa se izogibam (smeh).”
Rudi Zupan, zdravnik, Zagorje ob Savi:
“Kot osnovnošolec sem se naučil plavati v Kotredeščici. Na koncu lesenega žleba je bil tolmun, del potoka je tekel mimo vodne pregraje, preostanek pa je bil usmerjen na Urbanovčevo žago in mlin. Med počitnicami smo se občasno hodili kopat tudi na Izlake in občudovali starejše fante, ki so si upali skakati na glavo s kupole. Kasneje sem tudi sam usvojil to veščino.”
