Opus Vinka Hrovatiča je tako v literaturi kot slikarstvu izjemno bogat. Njegove pesmi so odlične, v slovenski literarni zgodovini je med neupravičeno prezrtimi avtorji. Zrasel je v rudarskem naselju Posetje v Trbovljah. Dom si je ustvaril v Prapretnem v Hrastniku. Življenje mu že v mladosti ni prizanašalo. Očeta so kljub temu, da je celotno vojno pomagal partizanstvu, zaradi nerazumljivega maščevanja po vojni ubili v Marija Reki. Družina je zaradi tega živela v izjemno težkih razmerah.

Vinko Hrovatič se je rodil l3. aprila 1932 v Trbovljah v starem rudarskem stanovanjskem naselju Posetje. Oče je bil rudar, mati gospodinja, imel pa je še sestro in brata. V povojnem času je družina zaradi nedoumljivega maščevanja izgubila očeta in mati je morala sama, brez možnosti zaposlitve, poskrbeti za tri nedorasle otroke. Družinsko gnezdo si je ustvaril v Prapretnem v občini Hrastnik.

Vinko Hrovatič se je s pisanjem poezije sicer začel ukvarjati že v najstniških letih, pisal tudi ob redni službi v TKI Hrastnik. Po težki bolezni in upokojitvi pa je pričel z intenzivnim pisanjem.

Hrovatič je napisal kar 53 pesniških zbirk z več kot 130.000 verzi, 191 sonetnih vencev in več kot 10.000 aforizmov. Izdal je 24 pesniških zbirk z 2.400 pesmimi v trboveljskem narečju, napisal pa je tudi 13 knjig oz. proznih del. Ni pa bil samo pesnik in pisatelj, lotil se je tudi likovnega ustvarjanja – sprva je risal in ustvarjal žganine v lesu, kasneje pa je svoje ideje oblikoval še s pomočjo perorisb, oglja, olja in pastela. Umrl je 8. februarja 2012.

Še posebej monumentalno delo je njegov sonet sonetnih vencev, izjemna stvaritev, ki prepleta verze. Drugo pomembno delo pa je knjiga Posetje, v kateri je Hrovatič na več kot 700 straneh zbral svoje spomine na leta, ki so ga zaznamovala. V njej opisuje, kako so takoj po vojni so partizani aretirali njegovega 64-letnega očeta in ga septembra 1945 skupaj z dvajsetimi drugimi brez sodbe ubili v Marija Reki. Življenje je izgubil kljub temu, da je družina med vojno zvesto podpirala partizane s hrano, prenočišči, oče pa je zanje tihotapil razstrelivo iz rudniškega magacina. Vinko se je po vojni sicer uspel vpisati na gimnazijo, vendar pa so otroci skupaj z mamo izgubili rudarsko stanovanje in so se morali za več let preseliti k maminim sorodnikom v Čeče. Mama nikoli ni dobila pokojnine po očetu in družina je imela vedno madež, da je bil oče »izdajalec«.

MP

Foto: CZ.si

Viri in literatura

Spremna beseda Tineta Lenarčiča v knjigi: Hrovatič Vinko: Spominčice cvetijo                 jeseni, 1997

Jože Bartolj, Posetje, Radio Ognjišče, 2009

Robert Čop, Vinko Hrovatič, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje, Celjskozasavski.si, 2017