Na današnji dan leta 1900 se je v Ljubljani rodil pisatelj Tone Seliškar. Pod vtisom rudarskega življenja, ki ga je spoznal kot učitelj v Trbovljah, je leta 1923 izdal prvo pesniško zbirko Trbovlje, posvečeno »vsem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem s krvjo omadeževanem planetu«. V partizanih in po vojni je delal kot novinar in urednik, bil je med pobudniki ustanovitve Slovenske izseljenske matice in njen prvi predsednik. Priljubljen je postal predvsem kot mladinski pisatelj, čeprav je ves čas pisal tudi pesmi in prozo za odrasle ter prevajal. Za svoje delo je prejel Prešernovo in številne druge nagrade. Po njem so poimenovali trboveljsko knjižnico.
Tone Seliškar se je rodil 1. aprila 1900 kot zadnji, sedmi otrok očetu Antonu in materi Mariji. Izobraževal se je za učitelja in leta 1921, kot enaindvajsetletnik, po letu poučevanja v Dramljah pri Celju in letu na Št. Lovrencu nad Štorami, prišel poučevat v Trbovlje, na tedanjo šolo na Vodah. V Trbovljah je sodeloval pri delavskih socialističnih društvih, režiral in pisal.
Seliškar je v svojem delu Pesmi in spevi leta 1951 Trbovlje in svoje življenje v njih opisal z besedami: »V Trbovljah pa se je dosedanji moj življenjski nazor pričel majati in se je pod vtisi rudarskega štrajka leta 1921 povsem podrl. Rudar Milan, star zaveden socialdemokrat, izvrsten pevec in diletantski igralec, me je pregovoril, da sem pričel sodelovati v Delavskem domu. Vrgel sem se v delo in sem bil kmalu na črni listi oblasti. V Trbovljah sem se vpisal v socialdemokratsko stranko, toda že po nekaj mesecih sem izstopil, ker se nikakor nisem strinjal s politiko Antona Kristana in sploh sem bil z vso politiko takratnih delavskih voditeljev nezadovoljen. Tako sem se nekako sam po sebi izločil iz aktivnega političnega življenja, vendar sem sodeloval v delavskem gibanju s pisanjem in nastopi, s predavanji in izleti …« Po poročanju revije Ognjišče je Seliškar prav v Trbovljah spoznal svojo prvo ženo Rozalijo Pak, s katero sta imela dva otroka, Marjana in Zlatka.
Pred vojno je poučeval še v Reki pri Laškem in Cerkljah na Dolenjskem, od leta 1925 do 1942 pa je bil strokovni učitelj na meščanski šoli v Ljubljani. V tem času je urejal različne časopise, to je počel tudi v partizanih. Od leta 1947 do 1955, ko je bil invalidsko upokojen, je bil glavni uredni Delavske enostnosti. Deloval je v različnih organizacijah, dejaven je bil tudi v mednarodnih organizacijah.
Seliškar je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja izrazit predstavnik socialnega ekspresionizma. Leta 1923 je izdal svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Trbovlje. Zbirka je bila posvečena »vsem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem s krvjo omadeževanem planetu«. Kljub temu, da je izdal več pesniških zbirk, je ostala zbirka Trbovlje njegova najboljša in najbolj cenjena.
Najbolj se je uveljavil kot mladinski pisatelj. Njegovo najbolj znano literarno delo je mladinska pustolovska povest Bratovščina sinjega galeba, napisal je še Mule, Liščke in vrsto drugih mladinskih povesti, ki so bile med mladimi bralci izjemno priljubljene.
Seliškar se je uveljavil tudi kot literarni kritik in prevajalec. Prejel je več pomembnih nagrad in priznanj: Mladinske matice 1929; Prešernovo nagrado 1946; Levstikovo 1949 in 1955; Mladega pokolenja 1957 in drugih.
Tone Seliškar je umrl je 10. avgusta 1969 v Ljubljani. Njegov spomin v Trbovljah še živi, saj je po njem poimenovana Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje. Kot je zapisano na spletni strani knjižnice, so to ime uradno sprejeli leta 1980 na deseti seji skupščine Kulturne skupnosti Trbovlje, s poimenovanjem pa se je strinjala tudi Seliškarjeva družina, ki je približno pol leta kasneje podala pisno soglasje k novemu imenu knjižnice.
Savus
Foto: arhiv Knjižnice Toneta Seliškarja Trbovlje
Viri in literatura:
France Koblar Seliškar Tone (1900–1969), Slovenska biografija, 2013
Martina Drobne, Savus.si, 2020
Roman Rozina: Zasavski rokovnik, 2006
