ponedeljek, 11 novembra, 2024

Iz te kategorije

Na današnji dan: Stane Dolanc

Stane Dolanc, Hrastničan z najbolj blestečo politično kariero in častni občan občine, se je rodil v skromni rudarski družini v Hrastniku. Med vojno je končal šolanje, bil leto dni v partizanih. Po 15-letni vojaški karieri po drugi svetovni vojni se je »preselil« v politiko in postal eden najbolj pomembnih politikov bivše skupne države Jugoslavije. Veljal je celo za Titovega naslednika. Obvladoval je jugoslovanske policijske in vojaške varnostne službe in imel tako dober nadzor dogajanj v bivši Jugoslaviji.

Mladost in vojna

Stane Dolanc se je rodil 16. novembra 1925 v Hrastniku, kjer je preživel mladost. Oče je bil rudar, mati gospodinja. Kot odličnjaka so ga zastonj poučevali učitelji. Po opravljeni osnovni šoli je bil sprejet na prestižno bežigrajsko gimnazijo v Ljubljani. Ob izbruhu druge svetovne vojne ga je Gestapo ga je aretiral zaradi sodelovanja z mladinsko OF, starši so ga v strahu pred ponovno aretacijo poslali v Voitsberg v Avstrijo, v Gradcu je končal sedmo gimnazijo. Nekaj mesecev je preživel na prisilnem delu v Spodnji Radgoni, leta 1944 končal šolanje v Brežicah, junija 1944 pa sta skupaj z očetom odšla v partizane. Bil je sprejet v Komunistično partijo, politično je deloval v 4. operativni coni, Zidanškovi in Šlandrovi brigadi, agitpropu, bil je pomočnik političnega komisarja bataljona in pomočnik šefa političnega odseka 14. divizije.

Vojaška in politična kariera

Po vojni je do leta 1960 služboval v Jugoslovanski ljudski armadi. Med drugim je predaval na Višji artilerijski šoli in opravljal delo tožilca v različnih vojaških enotah, med drugim v Novem mestu. V tem času je diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti. Kot podpolkovnik JLA se je demobiliziral leta 1961. Takrat se je pričela Dolančeva blesteča politična kariera, ki jo je zaznamoval s samosvojim pristopom, polnim nasprotij. Od leta 1961 je predaval na novoustanovljeni Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, ki jo je od leta 1964 do 1967 tudi vodil. Potem je bil tri leta sekretar UK ZKS v Ljubljani. Na 6. kongresu ZKS leta 1968 je bil izvoljen za člana sekretariata CK ZKS in leto kasneje za člana predsedstva ZKJ in sekretarja njegovega IO. Devet let je opravljal funkcijo sekretarja predsedstva CK ZKJ. To delo je z veliko organizacijskih sposobnosti opravljal do leta 1979. Dosledno je sledil Titovi usmeritvi vodenja Jugoslavije, še posebej je skrbel za utrjevanje enotnosti znotraj partije, branil samoupravni sistem in neuvrščeno politiko Jugoslavije.

Izjemo močan politik

V osemdesetih letih je opravljal funkcije, ki so mu prinesle sloves izjemno močnega politika, njegovo delo v takratnem obdobju pa je predvsem po osamosvojitvi Slovenije dobilo negativen predznak izjemne moči, ki jo je izkazal v teh letih. Leta 1982 je v zvezni vladi Milke Planinc vodil notranje ministrstvo. V tem času se je ukvarjal z demonstracijami na Kosovu, ko je demonstrante označil za kontrarevolucionarje, Srbom se je zameril z gonjo proti beograjskim intelektualcem. To je bil tudi čas zavzemanja za odpravo 133. člena kazenskega zakonika, ki je preprečeval svobodo govora. Ob koncu njegovega političnega dela se je “zgodil” še proces proti četverici. Njegov vpliv na proces še ni dovolj dobro pojasnjen. Obakrat, ko je zahteval sojenje v slovenščini in ko je prosil za pomilostitev četverice, pa je bil v jugoslovanskem predsedstvu večkrat preglasovan. Čeprav je leta 1987 sprejel funkcijo člana zveznega predsedstva, se je leta 1989 upokojil. Po upokojitvi je skromno, daleč od javnosti, živel v svojem vikendu v Gozdu Martuljku.

V pokoju

Po upokojitvi je dal le nekaj intervjujev: tedniku Mladina, ki je odštevala v vsaki številki čas do njegove upokojitve. Do Hrastnika je imel poseben odnos, to priča tudi njegova poteza ob njegovi 70 letnici. Zaradi svoje hrastniške preteklosti je dal le intervju Radiu Trbovlje, zaradi življenja na Gorenjskem pa Gorenjskemu glasu. Kljub temu, da so ga velikokrat prosili za intervjuje (tudi tuji mediji), se v javne polemike ni hotel več spuščati. Dejal je, da se mu je politika zagabila. Živel je skromno, srečeval se je s prijatelji in znanci, dovolj časa si je vzel za svojo ljubezen do gozdov, svoje užitke iskal v gobarjenju in sprehodih po naravi. Čeprav so mnogi špekulirali o tem, da bo Dolanc napisal in izdal svoje spomine, se to ni zgodilo.

Dolanc in Hrastnik

V Hrastnik se je Dolanc rad vračal v vseh letih svojega dela po Jugoslaviji predvsem med svoje lovske tovariše in v njihovi družbi rad preživel nekaj prijetnih uric v lovski koči na Kalu. Kot častni občan je prišel rad tudi na hrastniška praznovanja, če so mu obveznosti to dopuščale. Vsekakor je Dolanc izmed vseh Hrastničanov naredil največjo politično kariero. Pri svojem delu je bil včasih precej drugačen od tedanjih vodilnih jugoslovanskih politikov. Obvladal je več jezikov, predaval je tudi v tujini, bil je blizu Titu. Z njim se je sestajal s tedanjimi velikimi državniki, hodil na lov, preživljal delovno dopustniške dni na Brionih. Zadnja leta Titovega življenja je predvsem na zahodu veljal za Titovega naslednika. Vendar je v partijskem boju ob Titovem zadnjem letu življenja potegnil kratko. Vrnil se je po Titovi smrti in preživel še slabo desetletje kot eden vodilnih politikov tedanje Jugoslavije. V rokah je držal predvsem policijske in vojaške varnostne službe in imel tako dober nadzor nad dogajanji.

Umrl je 13. decembra 1999 po hudi bolezni (rak – bil je verižni kadilec) v Ljubljani. Pokopan je v Gozdu Martuljku.

Savus

Foto: Dlib.si, Wikipedia, Politikis

Viri

Marko Planinc, Stane Dolanc, Letopis, Hrastnik, 2000

Svetlana Vasović Mekina: Stane Dolanc, titoista. Vreme, 1999

Igor Mekina: Umro čuvar tajni. AIM Ljubljana, 1999

Raif Dizdarević: Od smrti Tita do smrti Jugoslávie. Praha, 2002

Dejan Jović: Jugoslavija – država koja je odumrla. Zagreb, 2003

Dlib.si

Politikis

Wikipedia


 

Isti avtor