V Zasavju so Sergeja Kraigherja, čeprav se je rodil na Notranjskem, vzeli za svojega. Uvrščajo ga med najbolj vidne slovenske politike skupne socialistične države. Kraigher je stkal od leta 1940, ko se je bolj tesno spoznal s Hrastničani in Zasavčani, v zasavskih krajih precej prijateljskih vezi. V občinah Hrastnik, Trbovlje in Zagorje so ga proglasili za častnega občana.
Mladost
Sergej Kraigher se je rodil 30. maja 1914 v Postojni očetu Antonu in mami Mariji (rojena Jaške). Gimnazijo je končal v Ljubljani, nato je študiral medicino najprej v Ljubljani in potem v Zagrebu.
Predvojno delovanje
V Komunistično partijo se je vključil sredi tridesetih let, zaradi delovanja je nekaj časa preživel v zaporih. Bil je vodja tehnike pri PK KPJ za Slovenijo, leta 1934 je bil aretiran ter dve leti zaprt v Sremski Mitrovici. Pred vojno je sodeloval veliko tudi z zasavskim naprednim gibanjem. Pred 2. svetovno vojno in med njo je opravljal številne politične funkcije v Komunistični partiji (sekretar OK KPJ za Ljubljano, inštruktor CK KPS).
Vojna
Bil je nosilec partizanske spomenice. Med vojno je opravljal številne izpostavljene funkcije v narodno osvobodilnem gibanju. Po okupaciji Jugoslavije 1941 je postal sekretar OK KPS za Revirje, nato sekretar PK KPS za Štajersko, po kapitulaciji Italije sekretar OK KPS Grosuplje, nato sekretar oblastnega komiteja KPS za Severno Slovenijo.
Politično delovanje po vojni
V političnem delovanju po 2. svetovni vojni se je ukvarjal predvsem z gospodarsko problematiko. Bil je guverner Narodne banke Jugoslavije (1951-1953), direktor Zveznega zavoda za gospodarsko planiranje in državni sekretar za zunanjo trgovino. Med leti 1967-74 je bil predsednik skupščine SRS, 1974-79 predsednik Predsedstva SRS in 1979-84 član Predsedstva SFRJ, v letih 1981-82 njegov predsednik, vodil je tudi zvezno komisijo za pripravo programa ekonomske stabilizacije (1981-83). Objavil je več del s področja družbenoekonomskih odnosov. Bil je častni doktor ljubljanske in mariborske univerze. Prejel je red junaka socialističnega dela in partizansko spomenico 1941. Njegova žena je bila Lidija Šentjurc, političarka in revolucionarka. Bil je nečak pisatelja Alojza Kraigherja in pilota Jurija Kraigherja ter bratranec politika Borisa Kraigherja.
Kraigher in Revirji
Zaradi njegovega toplega odnosa do Revirjev so ga v vseh treh zasavskih občinah proglasili za častnega občana. Skupaj z ženo Lidijo Šentjurc je rad prihajal tudi v Hrastnik.
Njegova vez z Zasavjem je postala tesnejša leta 1940, ko je v Zasavju deloval kot inštruktor Komunistične partije. Ob začetku vojne je bil Kraigher sekretar okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Bil je med organizatorji osvobodilnega boja v Revirjih in med ustanovitelji prve Revirske čete. V Spominih revirskih sekretarjev je Kraigher med drugim zapisal, da je v naših krajih takrat divjal boj na življenje in smrt. Zato ni čudno, da je takrat veliko Hrastničanov in Zasavčanov s Kraigherjem stkalo prijateljske vezi, ki so ostale žive do konca življenja. Bil je blizu našemu načinu razmišljanja. Morda tudi zaradi tega, ker je bila njegova mama Trboveljčanka. Imel je rad hribe, v planinskih pohodih je iskal mir in energijo. Ko je prihajal med ljudi, se ni obnašal vzvišeno. Tudi kot predsednik predsedstva Jugoslavije je znal na veselici v Turju prijazno pokramljati z ljudmi in se zavrteti na plesišču. Sergeja Kraigherja funkcije niso prevzele.
V enem izmed časopisnih intervjujev je dejal: “Vsako oviro, vsak problem, moraš najprej od blizu pogledati, ga dobro spoznati, da se lahko oborožiš s potrebnim znanjem in tehniko, nato pa s tovariško pomočjo korajžno naprej in – srečno.”
Kraigher je umrl 15. januarja 2001 v Ljubljani. Skupaj z Lidijo Šentjurc, ki je umrla tri mesece pred njim, je pokopan na pokopališču v Dragi v Hrastniku.
MP
Foto:
Viri in Literatura
Marko Planinc, Letopis občine Hrastnik, 2001
Branko Marušič: Kraigher, Sergej (1914–2001), Slovenska biografija. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013
Lidija Božac. Kraigher Sergej (1914-2001), Mestna knjižnica Kranj, Obrazi slovenskih pokrajin, 2014.
